(Izjava ob razpravi o noveli Zakona o prispevkih za socialno varnost NSi)
NSi je predlagal nekaj socialno imenovanih olajšav pri plačilu prispevkov, ki pa bi imele v resnici protisocialne učinke. S sprejemom zakona bi pokojninska in zdravstvena blagajna izgubili skoraj milijardo evrov. Tega izpada ne bi bilo mogoče nadomestiti iz proračuna, iz katerega se že zdaj letno porabi 1,5 milijarde za pokojnine in milijarda obresti na javni dolg. Kljub minimalnemu povečanju prihodkov proračuna, bi s tem predlogom izgubili najmanj 800 javnih sredstev.
Dejansko gre za atentat na socialno državo. Zaradi izpada tega obsega bi bilo treba drastično zmanjšati pokojnine in košarico zdravstvenih pravic. Ta prazen prostor bi prevzela komercialna zdravstvena in pokojninska zavarovanja. Na ta način bi dobili dražji zdravstveni in pokojninski sistem za družbo in večino zaposlenih, ki si bodo ta zavarovanja lahko privoščili, predvsem pa slabšega za tiste, ki si ga ne bodo.
Predlagatelj je svoje predloge predstavil kot socialne, ker naj bi se malenkostno povečala neto plača najslabše plačanih. Pozabil pa je dodati, da se zaradi »socialnega copatka« ne bi povečala samo plača delavca, ampak tudi plača direktorja. S to razliko, da si direktor lahko privošči privatno socialno in zdravstveno zavarovanje, delavec in njegova družina pa ne.
Predlagatelj je na koncu začel igrati na karto povečanja zasebnega povpraševanja, pri tem pa je pozabil povedati, da zasebno povpraševanje v Sloveniji že nekaj časa narašča, šibki člen pa je državna potrošnja. Prav tako je pozabil, da ključnih razvojnih projektov ne more financirati delavec z minimalno plačo, ampak le država. Zgolj ti projekti prinašajo zaposlenost. Nizki davki jih ne, kar so potrdile Bajukove davčne olajšave za bogate in podjetja. To danes priznavajo celo nekdanji neoliberalci.
Koalicija je predlog zavrnila, vendar se ni uprla neoliberalni ideologiji, ki je njegova podlaga. Slovenske plače niso pretirano obremenjene. Podatki OECD-ja, na katere se sklicuje prav vlada, kažejo, da so obremenitve plač samskih delavcev nižje kot v vseh sosednjih državah, nižje kot na Češkem in primerljive s slovaškimi, s katerima naj bi si konkurirali. Bistveno ugodnejša pa je obdavčitev plač zaposlenih, ki imajo otroke. Če to primerjamo še z ravnjo državnih storitev drugih tranzicijskih držav, visimo, da je naš sistem ne le pravičnejši, ampak tudi učinkovitejši.
Glede na to, da nikoli v zgodovini nismo imeli večjega presežka v blagovni in storitveni menjavi, torej smo visoko konkurenčna država. Prispevki in progresivna dohodnina motijo tiste, ki nasprotujejo ureditvi, v kateri bi vsi prispeval po svojih zmožnostih. Zato forsirajo davke na potrošnjo, ki so za premožne nebistveni, in preprečujejo obdavčitev kapitalskih dohodkov ter premoženja posameznikov in dobičkov podjetij. Torej tisto, kar zahteva in praktično predlaga Združena levica.