Ilustracija: Mladina
V ZL smo sklicali sejo odbora DZ za gospodarstvo, da bi ustavili liberalizacijo cen goriv.
V začetku junija bo prenehala veljati uredba, s katero je vlada liberalizirala cene 98- in večoktanskega bencina in kurilnega olja. V mesecu dni po deregulaciji pa so se že pokazali njeni pravi učinki na katere smo opozarjali v Združeni levici. Cena 100-oktanskega goriva se je zvišala dvakrat bolj kot regulirana cena 95-oktanskega goriva, razlike v cenah med večjimi ponudniki pa ni.
V ZL zato v nasprotju z vlado, ki govori celo o popolni liberalizaciji cen, zahtevamo nasprotno: da se uredba ne podaljša, da se ne sprostijo cene ostalih goriv, ampak da se vzpostavi stari sistem, ki je ugodnejši tako za potrošnike in gospodarstvo kot za proračun.
Škodljivost deregulacije kažeta tudi analizi UMAR in ministrstva za finance. Ti sta pokazali, da bi se zaradi deregulacije dvignile cene goriv in da bi deregulacija koristila izključno podjetjema, ki imata oligopol, OMV in Petrolu, škodila pa vsem ostalim. Vlada torej izrecno zagovarja privatni interes peščice namesto javnega.
Analize ob tem jasno kažejo, da bi bila na škodi tudi državni proračun. Proračun bi zaradi deregulacije izgubil med 39,5 in 59 milijoni EUR letno, medtem ko bi distributerji pridobili med 41 in 83 mio EUR zaradi dviga marž. Če bi distributerji z dvigom marž nadomestili še ukinjeno subvencijo za biogoriva, bi se lahko izpad povečal za dodatnih 38 do 42 milijonov EUR. V času največjega zmanjševanja primanjkljaja si tako vlada prizadeva za privatizacijo do 100 mio EUR javnih prihodkov. Pri tem ne gre pozabiti, da je državni delež v Petrolu že manj kot 70 % in da se na fiduciarnih računih v tujini koncentrirajo deleži tujih podjetij, ki bi lahko izvedle sovražni prevzem Petrola.
Vlada Mira Cerarja se torej še enkrat namesto na stran ljudi postavlja na stran kapitala, na stran oligopolistov. Liberalizacijo cen goriva bomo namreč plačali vsi: prebivalci, gospodarstvo in država.
