foto: siol.net
V Združeni levici podpiramo interpelacijo notranje ministrice mag. Vesne Györkös Žnidar, ne zaradi nekaj mesecev starega primera s kosovskim premierjem, ampak zaradi njenega slabega dela od nastopa funkcije do danes.
V tem mandatu je bilo že večkrat izpostavljeno, da se ministrica Vesna Györkös Žnidar ne udeležuje sej Državnega zbora in njegovih delovnih teles. Ob vseh pomembnejših temah, ki smo jih v tem mandatu obravnavali, je ministrstvo predstavljal državni sekretar Boštjan Šefic, za katerega mnogi menijo, da vodi ministrstvo. Zato se je treba vprašati, kaj je sploh počela ministrica?
Zadnja dva tedna se je ukvarjala z begunsko problematiko, tako da je v izjavah vnaprej inkriminirala begunce kot teroriste, begunsko situacijo v Sloveniji je opisovala kot izredno stanje, kot prioriteto pa je najraje izpostavljala varnostni vidik. Poleg tega je vsakodnevno spreminjala stališča glede pogovorov o določitvi kvot za prerazporeditev beguncev. Pri vprašanju obveznih kvot nikoli ni bilo jasno ali jih podpiramo ali ne. Stališče ministrice je od začetka bilo precej zmedeno, saj je naprej trdila, da Slovenija sprejema obvezne kvote in bo sprejela dodatnih 631 oseb, takoj zatem pa je opozorila, da mora biti solidarnost prostovoljna. Možnosti sta torej dve: ali ministrica ni vedela kaj govori, ali pa je namesto stališča Slovenije in ministrstva, govorila v lastnem imenu?
Med drugim je zatrjevala, da je Slovenija s Kontigentnim načrtom več kot pripravljena na begunce in da ne bo nobenih težav. V Združeni levici smo ministrico in vlado vseskozi opozarjali, da iz dokumentov, ki nam jih je predložila, ni razviden niti en sam ukrep, ki bi ga morali nujno sprejeti. Zato smo podali konkretne predloge in rešitve, ki bi dejansko zagotovile zaščito beguncem ter preprečile njihovo vračanje na Madžarsko. Ministrica našim predlogom seveda ni prisluhnila, prisluhnila ni niti predlogom in opozorilom s strani nevladnih organizacij. Prav tako ni hotela slišati nič o obstoječih sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je jasno zavzelo stališče glede vračanja beguncev in da je slepo upoštevanje Dublinske uredbe nedopustno.
Vsa ta opozorila so bila torej preslišana, Slovenija pa je, vse dokler Hrvaška ni odstopila od danih obljub, vse begunce, ki so se zatekli k nam, vrnila bodisi na Hrvaško, bodisi na Madžarsko. Ministrica jasnega stališča do ravnanja Madžarskih oblasti niti ni zavzela, preprosto ni videla nobenih težav v tem, da se begunce vrača v kaos in nehumane razmere, ki vladajo na na Madžarskem. Vse, kar je ministrica zagotovila, je, da Slovenija ne bo zapirala meja. Naslednji dan pa jih je zaprla. Kljub temu je seveda še naprej vztrajala pri tem, da meje niso zaprte, da smo dolžni biti »varuhi Schengena« ter da moramo spoštovati evropski pravni red. Pa četudi nam je bilo vsem popolnoma jasno, da ne schengenska in ne dublinska pravila ne delujejo več in da ju nikakor ni možno uporabljati na način, ki ne bi vseboval kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.
Kako zelo naj bi bila Slovenija pripravljena na prihod večjega števila beguncev, se je nato jasno pokazalo pretekli vikend. Če smo iz prebiranja dnevnih novic in spremljanja informativnih oddaj dobili občutek, da stvari funkcionirajo in potekajo brez večjih težav, pa je bila realnost na terenu povsem drugačna. Begunci so po tri dni čakali pred mejnim prehodom, prevozi do zbirnega centra so bili naključni, nihče ni točno vedel, kdaj in koliko avtobusov bo prišlo do meje. Pri tem je med razporejanjem beguncev po nastanitvenih centrih prihajalo tudi do situacij, ko so člane iste družne namestili na različnih koncih Slovenije. Begunci so pri tem po registraciji prejeli potrdila v slovenskem jeziku, niso vedeli ne kaj registracija zanje pomeni, niti ali lahko nadaljujejo pot. Še civilne zaščite ministrici ni uspelo angažirati pred nedeljo, ko se je situacija že skorajda povsem umirila.
O popolni nepripravljenosti ministrstva za notranje zadeve na begunsko krizo pa priča dejstvo, da ministrica ni uspela poskrbeti niti za policiste, ki so bili napoteni na mejo. Ravno oni so tisti, ki so na koncu največkrat tarča kritik, pa čeprav izvajajo le politike, ki jih sprejema ministrstvo. Poleg tega, da so bili begunci povsem prepuščeni v oskrbo prostovoljk in prostovoljcev ter humanitarnih in nevladnih organizacij, je bilo enako tudi s pripadniki policije. Ministrica jim medtem, ko so po 12 in več ur izvajali njena navodila, ni uspela zagotoviti niti toplega obroka.
Ministrica še vedno vztraja pri igranju »varuha schengena«, še vedno zagovarja spoštovanje nedelujočih evropskih pravil. Begunci so tako povsem odvisni od vsakodnevne politike posameznih držav članic, ki enkrat odpirajo meje in sprejemajo begunce, spet drugič pa meje zapirajo in begunce vračajo nazaj, od koder so prišli. Še vedno nismo vzpostavili humanitarnega koridorja, še vedno nismo omogočili beguncem varnega in legalnega prehoda do države, v kateri želijo zaprositi za azil. Še vedno se v javnosti neupravičeno širi strah o varnostnih tveganjih, o odškodninski odgovornosti vseh, ki bodo beguncem morebiti pomagali. Konec koncev ministrica niti vse bolj naraščajoče ksenofobije, ki preplavlja predvsem socialna omrežja, ni zmogla javno obsoditi.
Ob vsem, kar je bilo povedanega, so vse nejasnosti v zvezi z nekdanjim kosovskim premierjem zanemarljive. Zaradi tega in vsega že prej navedenega, bomo v Združeni levici interpelacijo podprli. Interpelacijo bomo podprli, ne glede na to, da se samo besedilo interpelacije nanaša na povsem drug primer. Prepričani smo, da so podani vsi razlogi, da se mag. Vesno Györkös Žnidar razreši s funkcije ministrice za notranje zadeve.
V Ljubljani, 24.9.2015
