Foto: Carolyn Cole, Los Angeles Times
Zahteve po zviševanju proračunskih sredstev za vojsko so lobistični pritisk orožarske industrije vodilnih držav zveze NATO. Obljube ministra Mramorja po zviševanje vojnih izdatkov so v ostrem nasprotju s fiskalnim naporom omejevanja socialne pomoči in pokojnin, subvencioniranja šolskih kosil in razvoja zdravstva. Zato so popolnoma nesprejemljive. Še toliko bolj, ker jih predlaga minister, ki je v času, ko so vsi državni uslužbenci zategovali pasove, izplačeval razne požarne dodatke sebi in svojim cehovskim kolegom.
Mramorjevo razumevanje za tujo orožarsko industrijo je le še en dokaz podrejanja vladne koalicije evroatlanstki birokraciji in ekonomskim interesom vodilnih kapitalističnih držav. Zato ni presenetljivo, da se istim zahtevam lobija vojaško-industrijskega kompleksa zanosno pridružuje tudi desnica.
Ker Slovenija za nabavo orožja in opreme namenja (le) 0,7 odstotka obrambnega proračuna, je jasno, da zveza NATO ne zahteva višjih plač za pripadnike SV, ampak za nabavo orožja ameriških, nemških in drugih velikih proizvajalcev. V zadnji večji posel – Patrije – so vodili isti pritiski. Kakšna je bila usoda tega nakupa, vemo. Vemo pa tudi, da se to ni zgodilo prvič. Praktično vsaka večja nabava opreme se je izkazala za nepotrebno servisiranje koristi tuje vojaške industrije, domačih posrednikov in natovskih ambicij vojaških birokratov: spomnimo se na neuporabne izraelske minomete, na havbice ali pa na modernizirane tanke T-55 in zračni sistem Roland, ki so bili odpisani nekaj let po nabavi.
Predvsem pa je nedopustno povečevanje sredstev, dokler bo SV pomožna vojaška sila Nata in dokler se bodo ta sredstva porabljala za gradnjo novega sedeža Nata (1,4 milijarde EUR), za financiranje različnih intervencijskih sil za zastraševanje prijateljskih držav, za množično uničevanje držav in ljudi od Maroka do Irana in za ograjevanje Slovenije z bodečo žico.
Poslanska skupina Združena levica,
15.1.2016
