foto: Jure Eržen, Delo
Mramorjev zadnji predlog ne koristi srednjemu razredu. Koristi približno 12 odstotkom najbolje plačanih, ki bodo s tem ukrepom na letni ravni pridobili okrog 202 evra. To je že tretji tovrstni ukrep v zadnjih letih. Najbolje plačanim se namreč neto dohodek poveča z vsakim povečanjem splošne olajšave in z vsakim dvigom meja davčnih razredov. Najbolje plačani so bili torej zmagovalci Bajukove reforme 2006, ki je ukinila 50-odstotno stopnjo in združila dva davčna razreda, Šušteršičevega ZUJF-a, ki je dvignil mejo 3. dohodninskega razreda, in tokratne Mramorjeve novele.
Tako Cerarjeva kot Janševa vlada sta uvedbo in ohranitev 4. dohodninskega razreda delno kompenzirali s spremembo meja 2. in 3. razreda. Predvsem pa je bila meja najvišjega davčnega razreda že na začetku postavljena izjemno visoko. Leta 2013 se je vanj uvrstilo samo 3,4 promila zavezancev s povprečnim dohodkom 138.959 evrov. Za primerjavo: v Avstriji se meja najvišjega razreda začne pri 60.000 evrih, na Nizozemskem pri 57.585 evrih, na Švedskem pri 67.932 evrih, čeprav imajo te države več kot dvakrat višji BDP na prebivalca in skoraj dvakrat višje povprečne plače. Popolnoma jasno je, da naš davčni sistem ščiti peščico z največjimi dohodki.
Celo če bi vlada s tem ukrepom resnično zajela srednji razred, to ne bi bilo upravičeno. V Sloveniji imamo že drugo leto rekordno stopnjo tveganja revščine. Leta 2016 namerava vlada zmanjšati javnofinančni primanjkljaj za 0,6 % BDP. V teh razmerah bi bilo treba povečati prihodke na socialno pravičen način. Učinek Mramorjeve reforme je nasproten: 16 milijonov, ki jih ohranijo zaradi podaljšanja 4. dohodninskega razreda, namenijo za davčno olajšavo 5 promilom privilegiranih in še 11,5 % ostalih najbolje plačanim v državi!
Socialno naravnava vlada bi v teh razmerah 16 milijonov evrov namenila ukrepom proti revščini, s katero se spopada 290.000 naših sodržavljanov. Teh 16 milijonov evrov bi zadostovalo za dvig minimalnega dohodka, ki je osnova za odmero socialnih pomoči, z 289 na 308 evrov. Teh 308 evrov je še vedno manj od 385 evrov, kolikor so leta 2009 po izračunih ministrstva za delo znašali minimalni življenjski stroški za samsko osebo. Je pa vsaj približek temu znesku, ki ga je ministrstvo obljubilo že leta 2009. Leta 2009 je bila minimalna plača samo 460 evrov neto, zato se je ministrstvo določilo, da bo minimalni dohodek znašal 85 % minimalnih stroškov, ali 308 evrov. Najmanj, kar bi pričakovali od vlade, v kateri tako kot leta 2009 sedita socialno čuteča in upokojencem naklonjena stranka.
Razredno ozadje davčnih reform
Te reforme imajo skupni imenovalec: nagovarjajo (višji) srednji razred. S tem slovenski politični razred svojim državljanom presenetljivo odkrito sporoča, kar socialisti vemo že ves čas. Ne zanima jih 290.000 ljudi po pragom revščine, ampak okrog 10 % najbolje plačanih, ki zasedajo ključne funkcije v javnem in zasebnem sektorju. Odločitev ni naivna: na teh 10 % dejansko počiva njihova razredna oblast.
Alternativni predlogi Združene levice
Progresivna obdavčitev dohodkov je edini resnično pravični davek. Dejstvo, da so visoke plače v Sloveniji razmeroma močno obdavčene (za razliko od plač, ki jih prejema večina zaposlenih) torej ni razlog za zmanjševanje progresije. Primerjava z evropskimi državami ne kaže naše socialnosti, ampak protisocialnosti evropske unije. Zato smo že v okviru sprejemanja Zakona o izvrševanju proračunov predlagali, da se meja 4. dohodninskega razreda spusti, tako da bo zajela do 3 % najbolje plačanih. S tem bi poleg 16 milijonov od ohranitve 4. razreda pridobili še okrog 30 milijonov dodatnih sredstev. Skupaj z vrnitvijo stopnje davka do dohodkov pravnih oseb na 20 % in dvigom stopnje dohodnine na kapitalske dohodke na 27 % bi tako pridobili okrog 140 milijonov dodatnih prihodkov. Že polovica tega zneska bi zadostovala za dvig minimalnega dohodka in nadomestil za brezposelnost na raven minimalnih življenjskih stroškov.
