(Ob seji odbora za zdravstvo glede sprejemanja ZZDej, 14. 1. 2016)
V zadnjem času je zaznati povečane aktivnosti zdravniških organizacij in desnih političnih strank za v podporo komercializaciji zdravstvenega zavarovanja in zasebnemu zdravstvu. Predlogi temeljijo na naročenih študijah, ki jih financirajo Združenje zavarovalnic in predstavništva tujih podjetij (Am Cham). Nedvomno gre za odziv na zahteve javnosti po ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in po usmerjanju javnih sredstev v javne ustanove.
Ukinitev dopolnilnega zavarovanja in ločitev javnega od zasebnega je tudi platforma, s katero je sedanja koalicija nastopila na volitvah. Zapisana je v koalicijskem sporazumu. Eden od redkih naporov v tej smeri je predlog spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bi končno uredil področje koncesij, tako da bi namesto nelojalne konkurence postale dopolnilo javnega sistema. Zakon še zdaleč ne ukinja koncesij in postavlja blage pogoje za izvajalce, ki jih bo večina koncesionarjev zagotovo izpolnila. Zato je vprašanje, če bo zakon dosegel svoj namen.
To je še toliko manj verjetno, ker predloga ne branijo niti koalicijske stranke. Sedanja vlada posnema vse t.i. leve vlade, ki so vedno pristale na kompromis z desnico (začenši z denacionalizacijo, lastninjenjem itn.). Koaliciji ne gre za to, da bi razvila javni sistem do te mere, ko dopolnila sploh ne bi potreboval. Koncesije in zasebni interes sta zanje izvršeno dejstvo, stvar dogovora je le, kdo jih bo pridobil (ali ohranil).
Stališče Združene levice je jasno. Koncesionarji ne opravljajo svoje dejavnosti iz človekoljubnih vzgibov, ampak zato, ker zaslužijo več kot v javnem sistemu. Njihove investicije niso dokaz njihovega altruizma, ampak presežkov, ki jih ustvarjajo s koncesijami. Z ohranjanjem koncesij javno zdravstvo izgublja prav ta presežek. Poročila računskega sodišča kažejo, da se koncesije podeljujejo brez jasnih meril in ne glede na realne potrebe. Podatki kažejo, da se je število koncesionarjev v zadnjih petih letih povečalo, povečal se je tudi delež javnih sredstev, ki gredo koncesionarjem. Kljub temu pa se dostopnost (čakalne dobe) slabša, ne izboljšuje. Koncesije torej niso rešitev za dostopnost. Nasprotno, primer zobozdravstva, v katerem več zdravnikov dela pri koncesionarjih kot v zdravstvenih domovih, je dober dokaz, da koncesionarstvo ni del rešitve, ampak del problema!
