Španija, dežela z bogato zgodovino delavskih gibanj, uspešnih stavk in uporov, je bila to soboto spet rdeča. Sončnega sobotnega dopolne se je v Madrid iz vseh koncev Španije, valila več-stotistoč glava množica. Nekateri so si na dolgi poti pomagali z javnim prevozom, a številni so pot iz svojih mest prehodili v več dneh. Simbolična gesta vztrajanja in odrekanja lastnemu ugodju, je imela eno samo sporočilo “Španija se ne bo predala, nikoli”! V državi, ki jo pesti več kot 26 % stopnja brezposelnosti, med mladimi pa kar 58 % stopnja brezposelnost, številne svetovne novinarske hiše v “maršu dostojanstva” vidijo samo še en protest proti socialnemu opustošenju, torej protest iz obupa. A vendar tokrat ne gre “zgolj” za še eno manifestacijo obupa, v siromaštvo ponižanih delavk in delavcev. S sobotnim maršem se po dolgem času tudi Španijo vrača upanje v korenite družbene spremembe, ki bodo delavskemu razredu vrnile dostojanstvo. Tokrat protestov namreč ni organiziralo samo nekaj sindikalnih organizacij in političnih gibanj. Organizacija je potekala v koaliciji več kot šeststo sindikatov, družbenih gibanj in političnih strank socialistične ter ekološke levice.
Španski primer krepitve delavskega razreda bolj kot karkoli drugega priča o nujnosti povezovanja levih sindikalnih in političnih gibanj. Obenem pa razgalja pomanjkljivosti dosednje organiziranosti delavstva. V prvi vrsti izpostavlja nemoč sindikalnega ekonomizma v prizadevanjih za nadaljno družbeno emancipacijo, saj le ta naslavlja partikularno delavsko vprašanje določene skupine, brez vpogleda in zmožnosti posega v obča razmerja med delom in kapitalom. Kapital v globaliziranem svetu vse manj deluje nacionalno ali sektorsko segmentirano. V agregatu ga pooseblja en sam cilj, to je neumorno višanje produktivnosti skozi inovacije zavoljo profita. Na nasprotnem bregu je delavstvo danes razdeljeno med mnoštvom medsebojno izključujočih se interesov, kot so: nacionalni, panožni in generacijski, ki porajajo ostre notranje konflikte, zavoljo katerih na politični moči izgublja delavstvo kot celota. Dokončno pa je razmerje moči med delom in kapitalom porušila ekonomska kriza.
Še bolj izrazito delavci izgubljajo moč med političnimi skupinami v državnih parlamentih. Nekdaj močne stranke socialne demokracije postajajo zgolj levi privesek standardnega političnega spektra, ki se že od sedemdesetih let, v ekonomski politiki kot celota vztrajno pomika proti desni. V tej luči lahko razumemo zakaj so spori med sindikalnimi organizacijami stalnica tako v časih, ko je na oblasti konzervativna ali liberalna desnica, kot tudi v časih socialnih demokratov. Simptomatično tudi španska socialna demokracija – PSOE “marša dostojanstva” ni podprla. Za razliko od socialnih demokratov, pa se pri organizaciji pohoda angažirali člani široke fronte levih socialističnih gibanj – španske Združene levice (Izquierda Unida). Koalicija strank je v zadnjih letih z doslednim nasprotovanjem uničevalnim politikam varčevanja in odprtemu sodelovanju s sindikati, iz marginalne stranke, prerasla v tretjo politično silo v državi.
Španski tovariši in tovarišice dokazujejo, da zgolj sinteza sindikalnega in organiziranega političnega delovanja levice skozi predstavniška telesa parlamentarne demokracije, v že zdavnaj zbledelo bipolarno politično delitev, vračajo rdečo bravo. Zato se moramo podobnih povezovanj lotiti tudi pri nas. Prva priložnost za odločen bran delavskih pravic nas čaka že v prihajajočih tednih, ko bo z delom začela koalicija za ohranitev javnega zdravstva.
