Podpora Janku Pircu.
Janko Pirc je zaradi zdravljenja svoje žene, obolele za multiplo sklerozo, in sina s težkim diabetesom, doma vzgojil osem sadik indijske konoplje. Za to potezo se je odločil, ker je želel doma pridelati medicinsko preverjeno konopljino smolo, ki jo je prej lahko kupil zgolj na črnem trgu. Sledila je policijska intervencija, ki mu je uničila pridelek, poleg tega pa se sedaj sooča s tožbo, katere izid je lahko celo desetletna zaporna kazen! Zaradi restriktivne in represivne zakonodaje je tako za dobro družine ponovno prisiljen stopiti na črni trg ter se tako izpostavljati še z dodatnim grožnjam z zaporno kaznijo. Sam pravi, da bi prav država morala poskrbeti za to, da imajo bolnikin na voljo zdravila, ki dejansko zdravijo, namesto da se podreja interesom farmacevtskih korporacij. Te zaradi dobička “vsiljujejo” zdravila, ki zgolj vzdržujejo akutna stanja. Primer Janko Pirc kaže na absurdnost pravne in represivne atmosfere v dolini šentflorjanski.
Medtem ko je konoplja v zdravstvene namene v svetu v procesih pospešene legalizacije, rekreativna uporaba pa dekriminalizacije, v Sloveniji vse od leta 1999, ko smo sicer zmanjšali kriminalizacijo njenih uporabnikov, nismo dosegli prav nobenega vsebinskega napredka. Dne 12. junija 2014 je vlada sprejela uredbo, s katero je omogočila uporabo učinkovin iz konoplje (registrirana zdravila na osnovi kanabinoidov) za zdravljenje. Kljub temu konoplja ostaja prepovedana droga! Zdravniki sicer lahko za zdravljenje bolezni, pri katerih kanabinoidi dokazano učinkujejo, predpišejo taka zdravila na recept. Zato je treba poskrbeti, da ljudje, ki imajo utemeljene zdravstvene razloge za uporabo konoplje, do nje ne dostopajo na črnem trgu z vsemi tveganji, ki jih to početje prinaša.
Razlogov za odpravo regulacije konoplje kot prepovedane droge ni težko našteti. Prvič, z odpravo prohibicije bi bila omejena črni trg in kriminal; drugič, povečala bi se varnost uporabnikov zaradi bolj kakovostne in nadzorovane proizvodnje; tretjič, sprostil bi se znanstveno podprt napredek v medicinski in industrijski uporabi konoplje; četrtič, legalizacija ali vsaj dekriminalizacija marihuane ima še vrsto neposrednih ekonomskih koristi, od izdatnih davčnih prilivov ob nadzorovani prodaji in delovnih mest pa do razbremenitve stroškov policijskega nadzora in represije. Dodajmo še, da je desetletja trajajoče reševanje problematike drog s kaznovalnim pristopom pogrnilo na celi črti in razen velike stranske škode za uporabnike in družbo v celoti ne izkazuje nobenih uspehov.
Sklenimo: primer Pirc je simptomatičen, saj kaže na inertnost državne represije, ki se ji ne ljubi ukvarjati z analizo stanja in vztraja pri visokih in nesmiselnih kaznih, na drugi strani pa kaže nemoč posameznika, ki je prisiljen kupovati kanabis na črnem trgu. V Iniciativi za demokratični socializem se zavzemamo za nadzorovan dostop in legalizacijo marihuane.
