Iniciativa za demokratični socializem (IDS) se zavzema za demokratično, pravično, enako in solidarno družbo. Podsistemi take družbe – in zdravstvo je eden od njih – morajo prav tako slediti tem načelom: biti morajo pravični, demokratični, solidarni ter morajo zagotavljati enakost.
Kot nam kažejo številni primeri po svetu, zdravstvo lahko sledi tem načelom le, če je javno. Spodbujanje vzporednega zasebnega zdravstva, preoblikovanje zdravstvenih zavodov v javna podjetja, uvajanje tržnih mehanizmov v zdravstvo in razločevanje zdravstvenih storitev v različne košarice, ki jih predlaga dokument “Strateške usmeritve slovenskega zdravstva za izhod iz krize,” so koraki v nasprotno smer. V smer neenakosti, nepravičnosti in nedemokratičnosti.
Spodbujanje vzporednega zasebnega zdravstva, se je povsod po svetu izkazalo za katastrofalno. Posledice so predvidljive:
- finančno in kadrovsko izčrpavanje javnega zdravstva in s tem njegova slabša kakovost;
- povečanje družbene neenakosti, saj zaradi visokih cen zasebne zdravstvene storitve niso dostopne vsem, temveč le bogatejšim;
- čakalne vrste se s tem ne skrajšajo, kot to predvidevajo “strateške usmeritve,” ampak se podaljšajo. Analize avstralskega zdravstvenega sistema so npr. pokazale, da več, kot je bilo zdravstvenih storitev opravljenih v zasebnem sektorju, daljše so bile čakalne vrste v javnem.
Konkurenca med zdravstvenimi institucijami ne bo povečala učinkovitosti. Izkušnje iz Švedske, kjer s tem eksperimentirajo že 20 let, kaže, da so švedski zdravniki na leto opravijo enkrat manj pregledov od evropskega povprečja. To se dogaja, ker ves ostali čas zdravniki porabijo za “sudoku,” kot se je izrazil eden od komentatorjev švedskega zdravstvenega sistema, tj. za izpolnjevanje obrazcev, pisanje poročil, dostavljanje podatkov regulatorjem in izračunavanju cen. Skratka, preostali čas zdravniki porabijo za ugajanje zahtevam trga, ki so ga ustvarili znotraj javnega sistema. Uvedba tržnih mehanizmov v javni sistem je ustvarila kaos, ki je spodbudil potrebo po nadzoru in regulaciji, ta pa je močno povečala obseg birokracije.
In nenazadnje, zasebno zdravstvo nikakor ni cenejše. Nasprotno, Slovenija za zdravstvo nameni 9 % BDP, ZDA, kjer prevladuje zasebno zdravstvo, pa 15 % BDP. A kljub enormnim sredstvom so po pričakovani življenjski dobi ZDA na 42. mestu na svetu, 50 milijonov prebivalcev pa nima urejenega niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Privatno zdravstvo namreč poveča stroške za administracijo, poleg tega pa zahteva še profit. Ni čudno torej, da so stroški zdravljenja zaradi visokih cen v zasebnem zdravstvu eden najpogostejših razlogov za osebne stečaje.
Skratka, rešitve, ki jih ponujajo “strateške usmeritve” bodo povzročile še več težav. Kar slovensko zdravstvo zares potrebuje, je:
- odprava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja;
- popolna ločitev privatnega in javnega zdravstva z usmeritvijo v postopno odpravo zasebnih elementov v zdravstvu;
- povečanje proračunskih sredstev za zdravstvo, ob tem, da bogatejši prispevajo več in da se pri izračunu ne upoštevajo samo prihodki iz plač, pač pa tudi prihodki od rent in kapitala;
- demokratizacija upravljanja zdravstva;
- izboljšanje transparentnosti in oster boj proti korupciji.
Le demokratično organizirano in transparentno javno zdravstvo, v celoti financirano iz javnih sredstev, je zmožno zagotoviti univerzalno in kvalitetno pokritost prebivalstva z zdravstvenimi storitvami. Samo tako zdravstvo je zmožno udejanjati načela, ki jih zagovarjamo demokratični socialisti: torej demokratično, pravično, enako in solidarno družbo.
Zato se Iniciativa za demokratični socializem pridružuje koaliciji za obrambo javnega zdravstva.
Za javno zdravstvo – za demokratični socializem.
Koalicijo za ohranitev javnega zdravstvenega sistema lahko spremlajte tudi na spletu in Facebooku.
