Kriminalistična preiskava propada znanega pohištvenega podjetja Liko Vrhnika je zaključno poglavje v obžalovanja vredni poslovni praksi, ki je zaznamovala delovanje domačega kapitalističnega razreda zadnjih dvajsetih let. Namesto interesa po močnem podjetju, ki bi se z investicijami v proizvodnjo in zaposlene nadalje razvijalo, se je tudi v tem primeru še enkrat potrdilo dejstvo, da zasebne lastnike vodi le želja po hitrem zaslužku. Liko Vrhnika se je tako pridružil dolgemu seznamu nekoč znanih in močnih podjetij, ki so jih pokopali pohlepni interesi zasebnikov. Lesnopredelovalna industrija ne prinaša hitrih in visokih dobičkov. Nasprotno, vezana je na proizvodnjo, ki v primeru dobrega poslovodenja prinaša stabilne, a relativno nizke dobičke. Pridobljena sredstva je potrebno stalno reinvestirati nazaj v vzdrževanje in posodabljanje proizvodnje ter izobraževanje kadrov. Kot taka je lesnopredelovalna industrija povsem nezanimiva za investitorje, ki želijo hitro povrnitev vloženih sredstev. A Liko Vrhnika je imel eno šibko točko in sicer številne nempremičnine v neposredni bližini Ljubljane.
Igor Lah seveda trdi, da je nedolžen in da osebno nikoli ni vodil poslov v podjetju Liko Vrhnika, menda so mu kot lastniku celo prikrivali podatke o stanju v podjetju. V tem primeru gre torej za izrazito neodgovorenega zasebnega lastnika, ki se ne odzove niti takrat, ko je podjetje na povsem napačni poti. A vendarle je bilo podjetje s 150-letno tradicijo po lastniškem vstopu omenjenega podjetnika leta 2008 razkosano na več hčerinskih družb, medtem ko so se premoženje in stroji prenašali iz enega podjetja v drugo. Sama matična družba Liko Vrhnika po razkosanju ni imela niti enega zaposlenega in je zgolj oddajala prostore lastnim hčerinskim družbam, kar je postala tudi njena osrednja dejavnost. V naslednji fazi so bila v izogib poplačila dolgov ustanovljena še dodatna slamnata podjetja. Del teh hčerinskih družb je nato v verigi transakcij, prenosov premoženja in preimenovanj podjetij končalo ravno v lasti Igorja Laha. Da pa bo ironija popolna, je neki povsem neznani srbski državljan tri hčerinske družbe Lika Vrhnike kupil za vsega 3 evre ali dve dobri kavi. Končni rezulatat je bilo popolno finančno izčrpanje celotne skupine in stečaji posameznih družb, premoženje pa je v verigi transakcij »izpuhtelo«. Hčerinsko družbo, ki je še edina dejansko proizvajala pohištvo, so nenazadnje nekdanji dobavitelji poslali v stečaj. Po drugi strani so bila slamanta podjetja enostavno izbrisana iz registra, upniki pa so ostali nepoplačani. Preostanek nekdaj enega izmed večjih lesnopredelovalnih podjetij je tako postal le še ena izmed nepremičninskih družb v lasti Igorja Laha.
Država je dve desetletij gledala stran, ko so se na tak način uničevala povsem dobro stoječa in perspektivna podjetja. Grobarji podjetij so bili namesto splošne družbene obsodbe in kazenskega pregona deležni nazivov uspešnih poslovnežev in drznih podjetnikov. Kazenski pregon je zgolj prvi, a nezadosten korak. Zaporne kazni ne bodo povrnile izgubljenih delovnih mest in premoženja. V naslednjem koraku je potrebno spremeniti zakonodajo na način, da bodo vodstveno osebje in lastniki podjetij postali premoženjsko odgovorni za poslovne malverzacije. Istočasno se mora država začeti ravnati kot dober gospodar in izvajati aktivno industrijsko politiko. Prepustiti oživljanje industrijske proizvodnje zasebni pobudi bi bilo povsem nesmotrno, še posebej v lesnopredelovalnih panogah, ki prinšajo samo zmerne dobičke in so posledično nezanimive kot začetne investicije. Podjetja kot so bila Meblo Jogi, Novoles, Lipa, Stol Kamnik, KLI Logatec, Liko Vrhnika, LIP Poljčane, TOM, LIP Radomlje ne nastanejo čez noč. Zgolj z usmerejno državno politiko, ki bo združila lastnike gozdov, centre za osnovno predelavo lesa, izučene kadre in pohištvena podjetja v kooperativne verige, lahko povrnemo skoraj 30.000 izgubljenih delovnih mest.
foto: Šipič Roman/Delo
