Prvi krog lokalnih volitev v Grčiji nas lahko navdaja tako z entuziazmom kot z zaskrbljenostjo. Leva in progresivna stranka, Siriza, ki je tudi udarna sila znotraj Evropske Stranke Levice, je postala prva politična sila v Grčiji. Z nekaj nad 20% glasov in predvsem z zmago v največjem okraju Atiki lahko v drugem krogu volitev računa na veliko volilno zmago. Obeta se prevetritev grškega političnega prostora. Hkrati ne moremo spregledati vzpona neonacistične Zlate zore, ki je v prvem krogu dosegla skoraj 8% glasov, v Atenah recimo 16%, kar jo ponekod uvršča celo na tretje mesto. Kljub temu, da je vodstveni kader Zlate zore trenutno v zaporu in čaka na sodno obravnavo zaradi podpiranja nasilnega obračunavanja z manjšinami, je bila njihova volilna kampanija uspešna. V vseh volilnih okrajih so v primerjavi z volitvami leta 2012 namreč pridobili nove glasove.
Ta volilni izid je mnogo uradnih medijev po Evropi interpretiralo kot ekstremno polarizacijo političnega prostora in vzpon skrajnih strank: na eni strani torej skrajno desna Zlato zora, na drugi strani pa skrajno leva Siriza. Označevanje Sirize kot skrajne je cenena metoda ideološke diskvalifikacije, hkrati pa glede vprašanja sistemskega reševanja krize politika Zlate zore ni ekstremna, saj ne odstopa zelo od protikriznih načrtov sredinskih strank. Politika Zlate zore je kvečjemu konservativna reakcija na krizo, ki ne podaja nobenega alternativnega odgovora in ne problematizira kapitalističnih družbenih razmerij. Rečeno drugače, Zlata zora odkrito zagovarja rasistične in ekstremno nacionalističnih politike, ki s spodbujanjem sovraštva in nasilnih napadov na ogrožene skupine, migrante ter drugačemisleče, vodi v barbarstvo. Ta “skrajni” odgovor le krepi že obstoječe politične težnje ter pripravlja teren za bodoče čiščenje motečih elementov, kar naj bi Grčiji povrnilo antično slavo. Poimenujmo ta “skrajni” odgovor s pravo besedo: gre za neonacizem, hkrati pa nikakor ne pozabimo, da sta za vzpon neonacistične desnice odgovorni tako kapitalistična kriza kot obstoječa konstelacija starih političnih sil. Stara politična oblast, konservativna Nova Demokracija (premiera Samarasa) in socialdemokratski Pasok že leta paktira s Trojko in vpeljuje neskončne varčevalnime politike, ki predstavljajo le nekoliko bolj human in počasnejši prehod v barbarstvo. Grčija je že davno prešla v izredno stanje, kjer uveljavljene stare sile (Nova Demokracija in Pasok) to stanje vzdržujejo, medtem ko druga stran iste medalje, Zlata zora, skuša v barbarstvo peiti še nasilnejše in hitreje.
Tej navezi skrajnega centra in skrajne sredine se upira množica družbenih in sindikalnih gibanj ter stranki Antarsija in Siriza, ki skupaj odpirajo horizont nove in drugačne družbe, ki zavračajo varčevalne politike in gradijo na demokratičnih institucijah, ki bi zagotavljale socialno pravičnost. Siriza v uradnem parlamentarnem prostoru edina podaja zares alternativen odgovor na krizo, odgovor, ki ne pristaja na barbarstvo in ki ni zgolj reaktiven. To je tudi edini odgovor, ki danes ponuja nekaj, kar se še nekaj let nazaj ni kazalo kot skrajna rešitev: da se ljudem povrne njihovo dostojanstvo, da se na novo zažene gospodarstvo in zaposli množice brezposelnih, da se zagotovi minimalna zdravstvena oskrba, da se krizo rešuje na evropski ravni in na demokratične način, da se omeji moč finančnega sektorja, in tako naprej.
Zmaga Sirize v drugem krogu lokalnih volitev je, kljub neonacistični grožnji, pomembna spodbuda za celotno Evropo. Drugi krog volitev v Grčiji bo sovpadel z volitvami v evropski parlament, kjer Siriza s 30% podpore računa na še večjo prednost pred ostalimi strankami. Siriza tvori progresivno jedro Stranke evropske levice, ki se zavzema za konec neuspešnih neoliberalnih poskusov reševanja krize in nadomestitve z alternativami, ki bodo prijazne ljudem, ne kapitalu. Zato bo vsak glas iz periferije za drugačno prihodnost štel veliko, in tudi zato je treba na volitvah podpreti Združeno levico.
