Velikanski protesti na ukrajinskem Trgu neodvisnosti, Majdanu, niso nastopili zaradi korupcije in proruskega lobija, kot nas učijo zahodni mediji in prepričuje nova ukrajinska vlada. V Ukrajini smo že pet let priče zaostreni ekonomski krizi, ki se kaže v velikem trgovinskem in proračunskem primankljaju, recesiji in povečevanju zunanjega dolga. Okostenela državna birokracija in vse brutalnejša kapitalistična logika sta pripeljali Ukrajino na rob propada. Po podatkih ukrajinskega statističnega urada se je med letoma 2010 in 2012 število podjetij zmanjšalo za kar 600.000. IMF je tako od leta 2008 skušal diktirati vse ostrejše ukrepe varčevanja, medtem ko je ruska vlada situacijo spretno izkoriščala z ugodnejšimi krediti in poceni prodajo plina. Brez kakršnekoli vizije se je politični razred znašel sredi kupčkanja med eno in drugo posojilodajalko. Dokler ni zares počilo.
Novembra 2013 je Ukrajina namreč zavrnila podpis trgovinskega sporazuma z Evropsko unijo (EU), ki bi jo pahnil v ekonomsko podrejen položaj, a vsaj formalno postavil v vrsto približevanja EU. Na Majdanu se je takrat zbralo nekaj sto ljudi v znak protesta proti predsedniku Janukoviču in njegovi politiki, ki naj bi se preveč nagibala k Rusiji. Protestnike so kmalu pregnale specialne policijske enote Berkut, kar je sprožilo množična ljudska zborovanja. Več deset tisoč ljudi je v naslednjih tednih protestiralo proti policijskemu nasilju in vladni politiki. Protestov se je udeleževala množica izredno različnih političnih skupin, veliko ljudi je bilo razjarjenih nad vse večjimi socialnimi stiskami, počasi pa sta v vrste protestnikov začeli prodirati tako bolj nacionalistična in protiruska retorika kot parlamentarna opozicija, ki je skušala glavno sporočilo znova prevesti v slogan za Evropo. Lahko bi rekli, da je Evropa postala metafora za demokratične želje in ideološki zaslon fantazmatskega scenarija protestnikov, ki je pot k pridruževanju EU postavljal kot edini izhod iz krize in nastale situacije. Upor je ostal miren do sredine januarja, ko so se Majdanu »pridružile« oborožene skupine, ki so začele z odkritimi spopadi s policijo, vdiranji in zasedbami vladnih stavb ter napadi na uradne osebe, za katere so člani skupin sumili, da so podporniki Janukovičeve vlade. Retorika opozicije je postajala agresivnejša, ekstremno desne skupine pa so v nekem trenutku pozvale celo k državljanski vojni.
Ne glede na legitimnost dela političnih zahtev in demokratične energije ukrajinskih protestnikov bi želeli v tem prispevku opozoriti zlasti na en pojav, ki so ga dominantni mediji in oblasti na Zahodu skoraj popolnoma ignorirali ali pa vsaj postavili na stranski tir. Pri ukrajinskem uporu in zdaj tudi pri nastopu nove vlade moramo izpostaviti “avantgardo” upora, ki se je materializirala v srhljivi in naraščajoči moči oboroženih skupin, v katerih veliko večino predstavljajo člani radikalnih desničarskih gibanj in strank, združenih pod krovno organizacijo z imenom Desni sektor. V njej so zbrane nacionalistične in fašistične skupine, posebej je treba izpostaviti stranko Svoboda (ki je na zadnjih volitva dobila 10,5 odstotka glasov), Patriote Ukrajine, UNA-UNSO (Ukrajinski narodni zbor – Ukrajinska narodna samoobramba) in Trizob. Te organizacije imajo dva nevarna skupna imenovalca: prvič, so proti kakršnemukoli sodelovanju Ukrajine z Rusijo in drugič, so sovražno nastrojene proti vsemu neukrajinskemu, poleg Rusov zlasti migrantom in Judom. Zastrašujoča je tudi njihova odprta rehabilitacija zgodovinske kolaboracije s fašizmom. V javnih nastopih in simboliki tako idealizirajo Stepana Bandero, znanega ukrajinskega kolaborantskega vodjo iz druge svetovne vojne, ki se je s svojo skupino somišljenikov (Ukrajinski nacionalisti) bojeval proti Sovjetski zvezi in Rdeči armadi. Ulične bande uničujejo spomenike padlim antifašističnim in sovjetskim borcem iz druge svetovne vojne, hkrati pa postavljajo spomenike, ki slavijo nacizem in njegove simbole. Edina parlamentarna stranke te desničarske koalicije, Svoboda, je povezana z mednarodno neofašistično organizacijo »Alliance of European National Movements«, ki združuje evropske skrajne desničarske in nacionalistične organizacije in stranke. Desničarske skupine so ulice Kijeva in Lvova spremenila v bojišča, kjer je bilo več deset smrtnih žrtev. Sledil je prevzem oblasti in formiranje nove vlade, medtem ko je Janukovič prebegnil v Rusijo.
Dogodki so si sledili s svetlobno hitrostjo, saj so se v tednih po formiranju vlade zaostrili odnosi med Ukrajino in Rusijo, kar je kulminiralo okoli vprašanja o referendum, ki bi razglasil neodvisnost Krima. Na referendumu je velika večina prebivalcev Krima sicer potrdila pridružitev Rusiji, a v tem času so proruske sile že de facto prevzele nadzor nad vsemi vojaškimi bazami. To je potegnilo za sabo nadaljnje grožnje ruske vlade in premike ruskih vojaških sil v zaščito neodvisnosti kot tudi napenjanje mišic s strani sil Nato, ki so na čelu z ZDA in Nemčijo začele obujati retoriko hladne vojne in obsodile referendum kot nelegitimno in nelegalno priključitev ukrajinskega ozemlja Rusiji.
Gotovo ni treba dodati, da takšno vojaško zaostrovanje le še priliva olje na ogenj že sicer napetim odnosom med ekstremnimi nacionalisti na obeh straneh. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da predstavniki Zahoda vzpona neonacizma v Ukrajini niso prepoznali, še več, s svojo izkazano podporo in zagotavljanjem pomoči so neonacistom priznali legitimnost v soustvarjanju nove vladne politike. Tako smo v zadnjem času videli znane zahodne politike, kako se rokujejo z odprtimi podporniki neonacistov. Nedavno je bil John McCain na obisku v Kijevu, kjer se je srečal s predstavniki Desnega sektorja, kasneje pa je pred novinarji izjavil, da ne predstavljajo nobene nevarnosti. Nemška kanclerka Angela Merkel in nemški zunanji minister sta se prav tako sestala in fotografirala s predstavniki Svobode, skrajne desničarske stranke, ki je v novi vladi dobila pomembna ministrstva in funkcije: državno tožilstvo, notranje ministrstvo in namestnika predsednika vlade. Lahko bi rekli, da je bil to prvi primer odprtega rokovanja najvišjega nemškega voditelja s politiki, ki odkrito zagovarjajo fašistično orientacijo. S tem in podobnim ravnanjem ZDA in njeni zavezniki niso le odkrito podprli uličnega nasilja v Ukrajini, temveč so poslali pomembne politične signale po celotni Evropi. Če se namreč lahko podpira vlade, v katerih sodeluje ekstremna desnica, se torej po novem, v novi Evropi, lahko nadaljuje neonacistična politika na najvišji državni ravni.
Tako zdaj v Ukrajini postaja etnična pripadnost vse pomembnejši politični faktor. Nacionalistične sile so na pohodu. Poleg krimskega referenduma se je postavila še ostra ločnica med zahodnim delom Ukrajine (s centrom v Lvovu), ki je izredno proevropski in proukrajinski, in vzhodnim delom države, ki je usmerjen k Rusiji. Zadnje dneve so v proruskem delu, tako v Donjecku kot v Harkovu, vse glasnejši izrazi zahteve po podobnih referendumih, medtem ko v Kijevu proukrajinski in nacionalistični protestniki demonstrirajo pred vrhovnim sodiščem in kličejo k večji odgovornosti. Zlasti na vzhodu Ukrajine se nacionalizem krepi. Naj dodamo, da je tam že leta 2012 Svoboda v nekaterih mestih dobila skoraj 40-odstotno podporo. Njihov vodja Oleg Tjagnibok je bil že večkrat obsojen zaradi javnih rasističnih in antisemitskih komentarjev, več njihovih članov je bilo tudi obsojenih zaradi požiga sinagog in uničevanja judovskih grobov v zahodni Ukrajini.
V situaciji, ko je Ukrajina ujeta med Scilo in Karibdo ruskega in zahodnega imperializma, je dejstvo, da so na politično sceno vse bolj odprto stopajo ljudje, ki so eksplicitno skrajno desno usmerjeni, samo po sebi zastrašujoče. A poleg imperialističnih iger med Zahodom in Vzhodom ne smemo pozabiti na sveženj paketov in dobrodošle “pomoči” Ukrajini od Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Politike varčevanja bodo Ukrajinci morali sprejeti, še preden bodo dobili nove kredite. Naj naštejemo nekaj glavnih ukrepov: odpuščanje 10 odstotkov javnih uslužbencev, substancialno zmanjšanje pokojnin za sodnike in tožilce ter nekaterih socialnih prispevkov ter zvišanje davka na tobak in alkohol. Zaradi prekinitve odnosov in pogodb z Rusijo se bo cena plina povečala za kar 50 odstotkov. Ukrajina tega seveda noče plačati. Obrestne mere in ukrepi so drastični in le vprašamo se lahko tudi, če IMF v tej situaciji ne dela namenoma usluge najbolj ekstremnim desnim elementom na obeh straneh. Cena vzpostavitve prozahodne vlade je nadaljnja razprodaja državnega premoženja in demontaža socialne države ter krepitev skrajnih nacionalističnih sil. Ob vsem tem se kot izjemno problematična ne kaže le prihodnost Ukrajine, temveč tudi podoba nove Evrope. Kakorkoli obrnemo ploščo, je največji poraženec tega dogajanja ravno ljudstvo, posebej množica tistih, ki so v Ukrajini prihajali na proteste. Slednji imajo zdaj, v luči neoliberalnih ukrepov in vojaškega konflikta, izjemno težko nalogo, a vedno več razlogov, da se spet odpravijo na ulice. Maidan mora zavzeti odločnejšo politiko tako do lažne alternative med Zahodom in Vzhodom ter aktivne politike miru kot do ekonomskega razvoja, ki jih čaka v luči izrednega zadolževanja. Ljudstvo v Ukrajini bo verjetno v bližnji prihodnosti spet stalo pred izbiro, in upajmo lahko, da bo pri tem sámo iznašlo novo pot, ki pa ne bo pot nacionalistične Ukrajine, ki bi izključevala vse etnično drugačne, pač pa pot Ukrajine, ki bo odprta za vse, ki hočejo živeti v drugačni, bolj strpni in bolj socialno pravični družbi.
