Z vstopom v Evropsko unijo in evroobmočje je Republika Slovenija sprejela evropski pravni red. To med drugim pomeni odpoved samostojni monetarni politiki, saj je od tedaj domača centralna banka navadna podrejena podizvajalka krovne ustanove, Evropske centralne banke (ECB). Čeprav se guverner ECB Mario Draghi, “jastreb” z nemškim čutom za finančno disciplino, kakor ga je nekoč predstavil časopis Delo, s svojimi izjavami in stališči pogosto pojavlja v medijih, so pristojnosti in pooblastila ECB v širši javnosti relativno slabo poznane. To najbrž ni naključno, saj je v interesu vladajočih razredov, da se o sedanji ureditvi evropske monetarne, s tem pa gospodarske politike ne razpravlja. Poglobljena razprava bi namreč osvetlila delovanje institucije, ki je bila oblikovana posebej za to, da nevtralizira vsako možnost demokratičnega prispevka ljudi k oblikovanju monetarne politike na območju evra.
Pogodba o delovanju Evropske unije določa, da je ECB neodvisna. Nanjo ne sme vplivati noben politični organ EU ali katere od njenih držav članic. ECB samostojno odloča o tiskanju evrskih bankovcev. “Neodvisnost” in “strokovnost” se v obdobju neoliberalnih reform kažeta kot nazadnjaška koncepta, ki preprečujeta vsako možnost demokratičnega nadzora nad zgolj domnevno ideološko nevtralno tehnokratsko logiko. Še pomembneje je, da ECB za stimulacijo gospodarstva ustvarja denar, ki ga v obliki ugodno obrestovanih kreditov plasira bankam kot privilegiranim posrednicam. ECB nikoli ne posluje neposredno z gospodarstvom, potrošniki ali državami. Pri takoimenovanih TLTRO operacijah (“ciljno usmerjenega dolgoročnega refinanciranja”) morajo banke plačati samo 0,15 % letnih obresti. Primerjajmo to z dejstvom, da slovenska podjetja za kredite nad milijon evrov istim bankam plačujejo v povprečju več kot 4 % obresti letno.
Ti ukrepi temeljijo na neoliberalni predpostavki samouravnavajočih se trgov. ECB skuša gospodarstvo v krizi zagnati z minimalnimi posegi v trg. Bankam omogoča dostop do denarja po nizkih obrestnih merah, te pa naj bi ga po tržnih načelih, torej načelih dobičkonosnosti, posojale naprej podjetjem, ki bi, spet po istih tržnih načelih, kredite porabila za nove investicije, ki bi ustvarjale delovna mesta in s tem potrošnjo, kar bi zagnalo nov cikel kapitalističnega gospodarstva. Ukrepi so se že izkazali kot neuspešni. Gospodarska rast je še vedno nizka, prav tako povpraševanje po kreditih, gospodarstvu pa grozi dolgotrajna depresija. Ob hkratnih rezih v javne izdatke postajajo brezposelnost, omejen dostop do javnih storitev in nizek standard za večino prebivalstva nova normalnost. V kapitalizmu investicije namreč niso odvisne le od poceni kreditov, temveč predvsem od pričakovane dobičkonosnosti investicij. V odsotnosti dobičkonosnih priložnosti in v razmerah zmanjšanega povpraševanja podjetja ne investirajo, čeprav imajo dostop do relativno ugodnih kreditov. Tržna logika, ki je krizo povzročila, je ne more razrešiti.
Sicer pa ECB, ta mogočna ustanova, niti ne skriva, da je poleg uveljavljanja interesov celotnega kapitalističnega razreda bistvo njenega obstoja predvsem v uveljavljanju interesov finančnega kapitala, še posebej bank upnic. Pogodba o delovanju Evropske unije ECB podeljuje mandat, da primarno pazi na ohranjanje nizke inflacije. Trenutno to pomeni, da naj inflacija ne bi presegla dveh odstotkov letno. Druge gospodarske politike, denimo polno zaposlenost, pa lahko ECB podpira le, če to ni v nasprotju z ohranjanjem nizke inflacije. Za upnike, zlasti kadar imajo v rokah finančne instrumente s fiksno obrestno mero, je ključnega pomena, da jim previsoka inflacija ne “požre” realnih donosov iz njihovih naložb. Tako strogi pogoji za druge velike svetovne centralne banke ne veljajo: celo ameriški FED šteje, da je boj proti nezaposlenosti povsem enakovreden namen njegovega delovanja, hkrati z zagotavljanjem stabilnosti cen. V normalnih pogojih, kadar ni krize, taka usmeritev ECB pomeni, da dolgo ohranja relativno visoke obrestne mere, kar pomeni, da je manj kreditojemalcev zainteresiranih ali sposobnih, da si sposodijo denar; tako je manj naložb in potrošniških nakupov, manj povpraševanja in dviganja cen, torej inflacija ostaja nizka. A takšno dušenje povpraševanja seveda pomeni, da je manj ljudi zaposlenih, tisti, ki so zaposleni, pa imajo nižje plače. No, ni videti, da si ECB s tem močno beli glavo.
V trenutnih pogojih inflacija seveda ni problem, saj gospodarstvu grozi deflacijska past. Tudi ECB je tako morala opustiti politiko visokih obrestnih mer, kar pa je naredila mnogo kasneje in bolj obotavljivo od drugih velikih centralnih bank. Za razliko od ameriškega FED in britanske Bank of England je ECB doslej tudi zavračala orjaške nakupe vrednostnih papirjev od bank s sveže “natisnjenim” denarjem, kar bi potencialno povečalo likvidnost v bančnem sistemu in zagotovilo kreditno podporo gospodarstvu. Na drugi strani pa ECB državam članicam EU noče pomagati z odkupom njihovih obveznic, zaradi česar so se prisiljene zadolževati po bistveno višjih obrestnih merah na finančnih trgih, torej ravno pri tistem sektorju, ki ga ECB z ugodnimi krediti spodbuja.
Medtem ko so države članice EU prisiljene spoštovati neodvisnost ECB, Mario Draghi in drugi funkcionarji Centralne banke nenehno govorijo o potrebi po “strukturnih reformah,” torej po sistematičnem slabšanju položaja delavskega razreda. Čudna neodvisnost: države naj ne bi demokratično vplivale na ECB, ECB pa nenehno posega in omejuje demokratične procese ter ščiti interese kapitala. Trenutni institucionalni položaj ECB, ki ga zaznamuje oblast brez odgovornosti ljudem, je zabetoniran na ustavni ravni, v temeljnih pogodbah EU. Zaradi tega lahko ECB nadaljuje s svojimi politikami, čeprav so se že pokazale in se še vedno kažejo kot škodljive za večino prebivalstva.
V Iniciativi za demokratični socalizem smo prepričani, da rešitve ne bomo dosegli v trenutnih okvirih nedemokratičnega delovanja evropskih institucij ter prepuščanju gospodarstva prostotržnim načelom dobičkonosnosti, ki so se že izkazala za neučinkovita in škodljiva. ECB, skupaj z ostalimi evropskimi institucijami in mehanizmi, kot je recimo Evropski mehanizem za stabilnost (ESM), bi morala spodbujati investicije, ki ne bi temeljile na načelu dobičkonosnosti, temveč bi ustrezale dejanskim potrebam prebivalstva. Tega pa ne bo mogoče doseči, dokler bo delovanje ECB pod krinko strokovnosti podrejeno interesom kapitala. Spremembe bomo dosegli le z združitvijo vseh naprednih evropskih sil in zahtevo prebivalstva po radikalni demokratizaciji ECB in ostalih evropskih institucij.
