Včerajšnja farsa ob podanem odstopu ministra za finance, Dušana Mramorja, skupaj z novinarsko konferenco predsednika vlade, Mira Cerarja, na kateri je ta dejal, da odstopa svojega ministra ne želi sprejeli, je pokazala, da je vlada popolnoma izgubila stik z realnostjo.
Minister Mramor, sicer vnet apologet varčevanja, je v času, ko celotni javni sektor zniževal stroške na vse možne načine, vključno z odpuščanji, kot predstavnik akademskih elit užival in izvrševal izplačevanje nezakonitih dodatkov za stalno pripravljenost. Že samo to dejstvo bi moralo biti dovolj za to, da bi zapustil mesto ministra za finance. Vendar se tu razlogi za njegov odhod šele dobro začnejo. Mramor je svoja dejanja namreč skušal opravičiti z izgovorom, da nezakonito izplačani dodatki niso škodili javnim financam, saj je on sam, kot dekan, poskrbel za uravnoteženje z odpuščanjem. V tem ministrovem odgovoru se kaže vsa aroganca tehnokratskih elit, pa tudi popolna izguba stika z realnostjo, kakršno preživlja večina prebivalstva. V Mramorjevem ekonomističnem okviru razmišljanja namreč zakonitost in nezakonitost ravnanj ne igrata vloge, če se le na koncu bilance izidejo, pa čeprav pride do odpuščanja zaposlenih in zniževanja dohodkov najbolj ranljivih skupin na eni strani in nezakonitega zviševanja dohodkov sebi in kolegom iz akademske elite na drugi. Obenem je bil eden prvih ukrepov te vlade in ministra Mramorja podaljšanje zloglasnega Janševega ZUJF, ki je eden najškodljiveših zakonov za kvaliteto življenja državljank in državljanov Republike Slovenije v zadnjem desetletju. Če je imel ZUJF sploh kakšno pozitivno plat, bi ta bila ravno omejevanje dohodkov najbolje plačanim kadrom v javnem sektorju. Vendar je Mramor, v skladu s Cerarjevim sloganom, kot dekan zase in za kolege “poiskal rešitve”, kot minister pa je za vse ostale ZUJF podaljšal. Prav tako se je treba spomniti, da je bil Dušan Mramor eden tistih, ki so na vrhovih evrske skupine najbolj goreče nasprotovali pozivom grške vlade po vzdržni rešitvi njenih gospodarskih težav. Sam pa kot enega največjih uspehov svojega dela navaja sprejem t.i. »zlatega fiskalnega pravila«, ki je izredno poslabšal možnosti Slovenije za spopadanje s cikličnimi krizami kapitalizma, obeti za katerega glede na napovedi niso niti približno pozitivni.
Popolnoma novo dimenzijo celotni zadevi pa je dal včerajšnji nastop predsednika vlade Cerarja, ki ne le da odstopa ministra Mramorja ni sprejel, temveč je to možnost kategorično zavrnil s pojasnilom, da bi odstop, kljub ugotovljenim nezakonitostim, škodil interesom Republike Slovenije. Z listkom, ki ga je imel pred sabo na govorniškem pultu predsednika vlade, je že na ravni podajanja vsebine pokazal očitno nespoštovanje do funkcije, ki jo opravlja, in do vseh prebivalk in prebivalcev Republike Slovenije. Sama vsebina sporočila pa je še veliko bolj problematična. Cerar si namreč sebe in svojo vlado predstavlja kot nenadomestljive odrešenike, ki utelešajo samo bistvo slovenstva. S svojimi nastopi v zadnjem času, v katerih za položaj v državi najprej krivi policiste, zatem občine, medije, ter nenazadnje vsako kritiko delovanja vlade in ministrov razume kot del zarote, katere namen je preprečiti tej vladi, da bi dokončala svoje delo, vse bolj spominja na Janeza Janšo v zadnjih mesecih svojega drugega mandata na mestu predsednika vlade. Janša ni padel ne zaradi KPK, ne zaradi pritiskov ostalih strank. Odnesli so ga šele desettisoči ljudi na ulicah, ki so zahtevali ne samo njegov odstop, temveč tudi spremembo njegovih politik. Z Bratuškovo in Cerarjem nismo dobili spremembe politik, temveč njihovo nadaljevanje v drugi preobleki. Ob aferi z nezakonitimi dodatki moramo torej ugotoviti, da ni le čas za temeljito demokratizacijo Univerze, temveč tudi za demokratizacijo celotne politike in države.
