Pred kratkim je Newyorčane razburila novica, da bodo mestne oblasti legalizirale uvedbo tako imenovanih »poor doors« oziroma stranskih vhodov za manj premožne stanovalce po naše. Takšni posebni vhodi, navadno s hrbtne strani stavb ali stranskih ulic, so se na nekaterih novih luksuznih zgradbah začeli pojavljati v začetku lanskega leta, o njih pa se je prvič pisalo že avgusta 2013. Takoj so sledile zahteve po prepovedi uvajanja prakse, ki močno spominja na rasno segregacijo, kakršno so ameriška mesta poznala še v ne tako davni preteklosti. Kljub temu so se takšni vhodi zdaj vnovič začeli pojavljati, potem ko je mesto v želji, da bi preprečilo nadaljnje izseljevanje manj premožnih prebivalcev iz četrti, v katerih so se občutno zvišale najemnine, začelo izvajati politiko integracije prebivalstva različnih dohodkovnih razredov. Strategija je bila preprosta: bistvo načrta je bila stimulacija za investitorje. Slednji zdaj prejemajo velike davčne olajšave, če del luksuznih stavb namenijo za stanovanja »po dostopni ceni«. Poleg davčnih olajšav prejemajo »bonus«, navadno v obliki mestnega zemljišča zraven parcele. V začetku letošnjega leta je eden od investitorjev tako podarjen kos newyorškega zemljišča čisto profitno prodal drugemu investitorju za gradnjo drugega objekta. Predvsem pa taisti investitorji, ki so v takšni ali drugačni obliki prejeli velike vsote javnih sredstev, da bi v stavbah, ki jih gradijo ali prenavljajo, integrirali ljudi različnih dohodkovnih razredov, dejansko izvajajo segregacijo, in sicer prav na osnovi premoženjskega stanja stanovalcev.
Paradoks, ki to sploh ni, pa nas ne bi smel niti preveč presenečati. Investitorji ostajajo pač zvesti »tržni« logiki ekonomistične racionalnosti, v okviru katere so prejeli tudi stimulacijo samo. Zato »idealističnega« momenta integracije, ki ga zasledujejo mestne oblasti, pač ne morejo zares vzeti za svojega: če jim mesto v zameno za vključitev manj premožnih najemnikov zniža davke, ceneje proda parcelo in morda podari še kaj, je to čisto prav in zelo dobrodošlo, toda še bolj pomembno je, da lahko zares drago prodajo luksuzna stanovanja bogatim. Od slednjih pa vendar ni mogoče pričakovati, da bodo bane vsote denarja odšteli za bivanje v stavbah, ki bi si jih čisto zares morali deliti z ljudmi, ki si lahko privoščijo samo »cenovno dostopna« stanovanja. In železna logika proizvede nadvse domiselno, a povsem zdravorazumsko rešitev: ločeni vhodi, posebna dvigala, posebna nadstropja, posebna parkirišča in kolesarnice, ločeni smetnjaki. Inkluzivnost in separacija – obenem in v enem – kot najboljša realno dosegljiva integracija. Volk sit in koza cela? Ne, koza se tokrat ni pustila. Vsaj v New Yorku ne. Ko je julija letos mestna uprava sporočila, da bo vpeljavo posebnih vhodov vendarle odobrila, ker naj bi šlo za napako prejšnjega župana, ki je investitorjem že odobril načrte, naknadna prepoved pa bi povzročila preveliko materialno škodo, se je dvignil tak hrup, da je župan Bill de Blasio le dan zatem obljubil, da bo že našel način, kako vendarle doseči prepoved. Tako je v New Yorku neka druga logika zaprečila samoumevnost tržne.
Kot kaže, je Newyorčane predramil in ob grožnji vnovične vpeljave segregacije mobiliziral še dokaj svež spomin na ne tako oddaljen čas uzakonjenega rasizma. Bržkone je ravno gibanje za državljanske pravice tista zgodovinska osnova, katere dosežki so tokrat preprečili, da bi mesto podleglo »zdravorazumskim« rešitvam uspešnih gospodarstvenikov. Velik odstotek stanovalcev v cenovno dostopnih delih teh novogradenj namreč tvorijo prav Afroameričani. Podobnost s sramotnimi slikami izpred petdeset let je bila za Newyorčane preveč očitna. Drugače pa je v Londonu, kjer so tudi uvedli podobne stimulacije za vključitev določenega odstotka socialnih stanovanj v novogradnje in prenovljene objekte uglednih četrti. Trend »stranskih vrat« se je zelo hitro razpasel in v reklamnih oglasih potencialnim kupcem prodajalci vnaprej obljubljajo, da jim najemniki socialnih stanovanj na nikakršen način ne bodo v napoto. Toda tamkajšnji župan Boris Johnson pravi, da mu nov trend sicer ni simpatičen in da mu je prav nasprotovati, če je le možno, vendar pa dodaja, da se ga ne bo dalo prepovedati, ker naj bi zmanjševal stroške upraviteljem neprofitnih stanovanj. Njegova izjava ni sprožila podobnega vala ogorčenja, do kakršnega je prišlo v New Yorku, zato se zdi, da so se Londončani očitno že vdali tem novim »naravnim zakonitostim«.
Da gre za pojav, ki ga narekuje notranja logika neoliberalne paradigme, ki pretendira na status naravnih zakonov, pa med drugim potrjuje dejstvo, da je bil »napovedljiv«. Že leta 2008 je namreč skupina študentov z južnokalifornijskega Inštituta za arhitekturo (SCI-Arc) prišla na plano z »razvojnimi smernicami« za mesto Dubai, s katerimi parodirajo gospodarsko-politične trende, ki se še niso udejanili, čeprav so njihovi nastavki bili že tu. Lažni promocijski video, ki te smernice predstavlja potencialnim investitorjem, najprej osvetli »problem«, za katerega ponuja rešitev: luksuz življenja, ki ga obljublja Dubai in ki je ena glavnih vab za investicije, je odvisen od ogromnega števila delavcev iz tujine, ki so nesramno nizkoplačana delovna sila. Ker mesto raste, tudi potreba po tej delovni sili kar naprej raste. In ker bo teh delavcev v prihodnje vedno več, bo povečano tudi število njihovih neuglednih bivališč. Če bodo slednja še naprej rasla na obrobjih mesta, bodo takšna bedna naselja čedalje bolj vidna, pogled nanje pa bo kočljiv, če ne kar mučen, saj bodo kazila podobo mesta, ki temelji na ekskluzivnosti in blišču. Zato predlagajo »genialno« rešitev: delovna sila lahko ostane kar sredi mesta, če postane nevidna. Ravno to pa omogoča njihov predlog stolpnic, katerih zunanjost z ničemer ne kaže na to, da v njej živijo delavci. Stavbe so dizajnirane, tako da se »nevsiljivo zlijejo v katerokoli luksuzno okolje«. Gre za votle stožce, ki so sestavljeni iz dveh popolnoma ločenih bivanjskih plasti. »Pravzaprav sta ta dva svetova nevidna drug za drugega.« Pri tem zunanja plast stavb z videzom, ki generira profit, znižuje stroške manj profitne plasti s stanovanji, točneje s sobicami za delavce. Tako načrt dosega »simbiozo med prostori stanovalcev nižjih plačilnih zmožnosti v notranjosti stavbe in ekskluzivne zunanje plasti«. S tem odpravlja potrebo po izrivanju delavcev na obrobje mesta in »delavce obenem varuje pred pogledi tistih bolj uspešnih, v očeh katerih bi lahko zbujali pokroviteljsko pomilovanje«. Gre za kohabitacijo ob hkratni separaciji oz. za integrirano separacijo, ki omogoča nevidno vseprisotnost poceni delovne sile. Tako so svoj odgovor na izzive sodobnega sveta predstavili študentje SCI-Arc-a in sklenili: »Čeprav je jasno, da naš predlog investitorjem ni oblika socialnih stanovanj in ne ponuja delavskega paradiža, pa dejansko zadovoljuje resnične potrebe delavcev: še več, skuša jim oplemenititi življenja, kolikor to dopušča njihov skromni položaj. Da, lahko bi celo rekli, da dramatizira resnični položaj teh delavcev v središču nastajajoče nomadske družbe. Ideja zagotavlja humane življenjske pogoje po ceni, dostopni tujemu delavcu, hkrati pa je dovzetna za zahteve ekskluzivnega okolja in vzdržuje vrednost nepremičnin. Strategija integrirane separacije je torej politika nevidnega zavezništva.«
Tisto, kar je študente SCI-Arc-a vendarle presenetilo, pa je to, da njihov lažni promocijski video kljub temu, da je vseboval eksplicitne formulacije do poslednjih konsekvenc prignanih trendov neoliberalne paradigme in kočljive, naravnost mučne izraze, ki jih navadno ne slišimo, ker ostajajo zgolj implicirani, ni izzval nobenih ogorčenih odzivov, še posebej ne med investitorji. Še več: slednji so samo nekaj let pozneje bistvo tega »predloga« začeli uresničevati. Pa ne v Dubaju pod avtokratskim režimom šejka Mohameda, temveč v dveh največjih metropolah zahodnih demokracij. Tudi med odzivi laikov, ki so se nabrali pod objavo prej omenjenega promocijskega videa na YouTubu, lahko poleg tistih, ki tako ali drugače sprevidijo, da gre za predlog vpeljave oz. ohranjanja suženjstva, zasledimo tudi takšne, ki poudarjajo, da so si bili kljub začetnemu gnusu, ki so ga čutili med prvim ogledom, ob vnovičnih ogledih prisiljeni priznati, da sami ne poznajo boljše rešitve za »ta problem«. In prav v tem se nahaja kleč: tudi ko naši nadebudni gospodarstveniki v medijih svarijo pred trdovratnostjo, s katero se v Sloveniji upiramo razvoju, namesto da bi izkoristili prednosti manjših držav, ki naj bi bile ravno v tem, da se zaradi svoje majhnosti načelno lažje prilagajajo novim izzivom, se nam to sliši povsem logično. Logično se zdi tudi njim, ki to trdijo. Toda kam ta logika pelje, je na dlani. Če se ji prepustimo, nas bo velika večina morala postati – nevidna. Tudi v naše dobro, seveda: saj vendar ne bi želeli zbujati »pokroviteljskega pomilovanja« v očeh tistih »bolj uspešnih«, mar ne? Če pa se ji zoperstavimo, lahko znotraj neke druge logike sprevidimo, da vendarle nismo tako osamljeni, kakor nam taisti gospodarstveniki dopovedujejo.
Ogled promocijskega videa od Kartun Development Group Dubai-a, t.j. študentov SCI-Arc-a, toplo priporočamo!
