Srhljiv déjà vu se nadaljuje: Ministrstvo za javno upravo je pred dnevi zastopnikom občin posredovalo svoj predlog intervencijskega zakona, ki skuša reze v financiranju občin kompenzirati z zmanjševanjem na odhodkovni ravni, še posebej na področju vrtcev in šol. Predlog je pricurljal v javnost in povzročil šok, saj je na las podoben ZUJF Janševe vlade iz leta 2012. Z besedami glavnega tajnika SVIZ Branimirja Štruklja gre za “sprevrženo logiko vlade, ki je leta 2012 v splošno stavko primorala celoten izobraževalni sektor, na čelu katerega so bili zaposleni v vrtcih”.
Izgovor, da gre zgolj za predlog, ki da še ni usklajen z drugimi (pristojnimi!) ministrstvi, je popolnoma neprepričljiv, saj se takoj zastavi vprašanje, čemu vendar pošiljajo neusklajen predlog zastopnikom občin. Očitno je, da gre za zavestno strategijo, saj sta oba “reprezentativna zastopnika” interesov občin (Skupnost občin Slovenije in Združenje občin Slovenije) že leta 2012 podpirala ZUJF. Obe organizaciji torej že lobirata za zniževanje standardov in normativov v šolah in vrtcih.
Seveda se s tem še zdaleč ne strinjajo vse občine. V mnogih se dobro zavedajo, za kakšne nasvete gre. Tako predlog intervencijskega zakona občinam nalaga tudi, da v prihodnosti financirajo vse javne zavode z manj kot 15 zaposlenimi. Takšni zavodi (knjižnice, muzeji, galerije in drugi) naj bi že z novim letom prenehali biti pravne osebe. V zavodih so ogorčeni, saj so prepričani, da jih občine ne bodo mogle financirati, kar bi pomenilo njihovo ukinitev ali zmanjševanje do te mere, da ne bodo več zmožni opravljati svojih storitev. S tem se strinja tudi kulturna ministrica, ki dodaja, da bi bila storjena nepopravljiva škoda. Pri tem je še posebej ironično, da naj bi bili ukinjeni ravno zavodi, pri katerih so vlade že z dosedanjim izvajanjem varčevalne politike dosegle, da imajo manj kot 15 zaposlenih, čeprav bi jih potrebovali več. Ukrepi bi, denimo, pomenili konec vseh ljudskih univerz, ki izvajajo programe, katerih se letno udeležuje 100.000 obiskovalcev, večinoma iz najranljivejših skupin prebivalstva, v šolah pa je predvideno ukinjanje podružnic z manj kot 14 učenci, kar bodo seveda najbolj občutili prebivalci perifernih predelov, ki so zaradi varčevanja že zdaj med najbolj prizadetimi.
Sicer pa vlada s takšnimi potezami uporablja enako strategijo palice in korenčka, ki jo na mednarodni ravni v perifernih državah, vključno s Slovenijo, uporablja zloglasna trojka: sili jih, da se obnašajo kot podjetja. Vlada namreč občine obvesti o rezih, hkrati pa jim “pomaga”, tako da jim namigne kje “privarčevati”. S tem si med predstavniki občin, ki so za takšno manipulacijo dovzetni, pridobi lobiste za določene ukrepe. Ko stroka in pristojna ministrstva pozneje protestirajo, so postavljeni pred “dejstvo”, da tudi dobršen del državljanov (ki jih v konkretnem primeru reprezentirajo občine) takšno politiko podpira. V resnici gre za podporo lobističnih organizacij, četudi imajo uradni status predstavnikov. Toda iz mnogih občin se o predlogu zakona že jezno oglašajo in njihova največja “zastopnika” bosta najbrž primorana kmalu zamenjati ploščo.
Seveda si lahko izvrševalci varčevalnih ukrepov v delu širše javnosti tudi zares zagotovijo podporo. Kdo bi lahko pozabil “zdravorazumsko” prepričevanje Janeza Janše, da bi bilo sicer idealno, če bi lahko imel vsak otrok svojega osebnega učitelja, kakor je imel Aleksander Veliki za učitelja Aristotela, ker pa to ni mogoče, naj bi se stroka pač morala sprijazniti z zniževanjem standardov. Seveda stroka niti ne predvideva, da naj bi imel vsak otrok svojega osebnega učitelja, kar bi bilo med drugim tudi v nasprotju z eno od funkcij vzgojno-izobraževalnih ustanov, namreč, socializacijo otrok v družbena bitja v vrstniškem okolju. Hkrati pa iz tega nikakor ne sledi, da bi se morale učiteljice, otroci in starši enostavno zadovoljiti z manj sredstvi in nižjimi standardi vzgoje in izobraževanja v javnih ustanovah, medtem ko na drugi strani vlade ne vidijo težav pri nižanju davkov premožnim in kapitalu ter vedno najdejo dovolj sredstev, ko je treba reševati banke in nasedle investicije zasebnih vlagateljev. Količina sredstev, ki jih družba nameni za javno dostopne storitve, kot sta vzgoja in izobraževanje, torej nikakor ni le enostavno ekonomistično preračunavanje prihodkov in odhodkov, ki ga je možno upravičiti z izgovorom, da več sredstev pač ni na voljo, temveč je politična odločitev o tem, v kakšni družbi bomo živeli, in se kot taka tiče vseh prebivalk in prebivalcev družbe. Morda sedanja vlada ne uporablja enako slabih demagoških prijemov, kot jih je Janša, toda več kot očitno je, da nadaljuje z enako “zdravorazumsko” politiko.
Analogijo vidimo tudi v nasprotni smeri: podobno kot se pristojni ministrici ograjujeta od početja svojega kolega z Ministrstva za javno upravo, tudi Evropska Unija svoje članice nenehno spodbuja, naj še posebej vlagajo v predšolsko vzgojo, saj zgodnja vključitev vanjo pomaga razvijati socialne kompetence, ki jih otroci potrebujejo pozneje v življenju. Toda v konkretnem primeru vrtcev se nam s predvidenim povečevanjem števila otrok v skupini in hkratnim zmanjševanjem prisotnosti vzgojiteljice v oddelku realno obeta ameriški model “day care” centrov, v katerih otroci večino časa prebijejo pred televizorjem. Ravnatelji naj bi imeli do leta 2017 možnost razširitve oddelkov za dodatne tri otroke, medtem ko naj bi vzgojiteljice opravljale delo v dveh oddelkih hkrati.
Varčevanje na račun učiteljic, vzgojiteljic in ostalih zaposlenih v javnih zavodih, ki niso najemali kreditov za nasedle megalomanske gradbene projekte, denarja skrivali v davčnih oazah ali si izplačevali milijonskih bonitet za dajanje kreditov brez kritja, ni nesprejemljivo zgolj zaradi slabšanja njihovega lastnega socialnega položaja, temveč bomo zaradi nižanja kakovosti storitev in ukinjanja javno-financiranih programov prizadeti vsi, predvsem pa najrevnejši prebivalci Slovenije.
Ne potrebujemo ukrepov, ki bodo znova reševali krizo kapitalizma z ukinjanjem socialnih in delavskih pravic. Nočemo države, v kateri bodo otroci premožnejših privilegirani. In zavračamo vlado, ki za visokoletečimi moralističnimi floskulami o pravni državi, preporodu in očiščenju skriva materialno bedo, ki jo povzroča večini prebivalstva!
