Slovenska in evropska zakonodaja o gibanju in delu tujcev je vedno bolj represivna. Priseljence vedno bolj razločuje v različne kategorije in jih postavlja v zelo različne, zelo neenakopravne položaje.
V zakonodaji o gibanju in delu tujcev se jasno odraža podrejenost dela kapitalu, kar postaja bistvo neoliberalne Evropske unije. Gibanje delavcev, torej ljudi, in njihovo pravico do preživljanja predpisi omejujejo na sto in en način, tudi za ceno uničenih življenj in družin, ki bežijo s kriznih žarišč v Trdnjavo Evropa. Noben predpis pa ne omejuje prostega pretoka kapitala, ne glede na to, kakšno škodo povzroča. Evropska unija dopušča odtekanje družbenega bogastva v davčne oaze, a pri tem je beseda “dopušča” je premila: države, kakršna je Luksemburg, so de facto davčne oaze. Večina formalnih davčnih oaz, na primer znameniti Kajmanski otoki, stoji na kolonialnih ozemljih držav članic Evropske unije. In Evropska unija to mirno gleda.
Slovenski zakon o zaposlovanju tujcev postavlja visoke ovire za priseljence, ki iščejo boljše življenje. Velika večina si jih ne more pravočasno zagotoviti dela in zato ne izpolnijo osnovnega pogoja za zakonito prebivanje v Sloveniji. Tisti, ki si uspejo najti zaposlitev, so več let vezani na enega samega delodajalca, kar je pravna podlaga za nezakonito izkoriščanje tujih delavcev, ki dobesedno gradijo Slovenijo. Zadnje mesece lahko spremljamo zgodbo bosanskih delavcev slovenskih podjetij v Nemčiji, pred leti smo bili priče zgodbam delavcev, ki so gradili TEŠ-6 in Stožice, še pred tem je bila prva stavka tako imenovanih izvajalcev pristaniških storitev v Luki Koper. Ta vrsta prekarnega dela se je uveljavila kmalu po osamosvojitvi Slovenije, vanjo pa so bili prisiljeni izbrisani prebivalci Slovenije in državljani drugih bivših republik nekdanje Jugoslavije, da so si zagotovili pravno podlago za prebivanje v Sloveniji. Koncept, po katerem je delavec najprej odvisen od enega delodajalca, je tako temeljen za celotno zakonodajo o migrantskih delavcih, da ga celo s popravkom zakona ni mogoče odpraviti.
Vsekakor pa bi bilo treba odpraviti dve drugi napaki v zakonu: neupravičeno razlikovanje med delavci na podlagi izobrazbe, in kriminalizacijo tistih, ki ta zakon kršijo zaradi ekonomske prisile.
Vlada je novi zakon pripravila na podlagi strategije ekonomskih migracij, ki temelji na napačnih predpostavkah. Zato pri pridobivanju dovoljenj daje prednost delavcem z visokošolsko izobrazbo. Pa vendar vsi vemo, da v Sloveniji kronično primanjkuje drugih poklicnih profilov. Favoriziranje delavcev z visokošolsko izobrazbo se je sprevrglo v absurd. Zakon prepoveduje zaposlovanje za skrajšan delovni čas, ker se s tem povečuje možnost nezakonitega izkoriščanja. Zakon tudi zahteva, da zavod pred izdajo soglasja preveri, ali je delodajalec sploh finančno sposoben zaposlovati. Ampak ti varovalki za delavce z visokošolsko izobrazbo ne veljata, ker vlada očitno goji absurden predsodek, da fakultetno izobraženih delavcev ni mogoče izkoriščati!
Zakon predvideva previsoke kazni za delavce, ki delajo brez soglasja oziroma s soglasjem, ki je bilo izdano za kako drugo vrsto dela od tistega, ki ga delavec opravlja. Za delo brez, ali z neustreznimi dovoljenji so odgovorni predvsem delodajalci in naročniki del, zato je kaznovanje delavcev absolutno prestrogo. Delavec, ki je prisiljen delati brez soglasja, dobi dveletno prepoved dela v Sloveniji, hkrati pa je kaznovan z globo od 500 do 5000 evrov. Če je predložil ponarejeno dokazilo, dobi petletno prepoved, kar je, glede na to, koliko slovenskih politikov nekaznovano hodi okrog s ponarejenimi diplomami in magisteriji, milo rečeno hinavsko.
V Združeni levici iz naštetih razlogov diskriminatornega zakona o zaposlovanju tujcev ne bomo podprli.
Poslanska skupina Združena levica,
v Ljubljani, 16.6.2015
