Prvotno objavljeno v rubriki pisem bralcev časnika Delo dne 24.1.2015.
Vladajoča ideologija danes trdi, da je preostala državna podjetja treba privatizirati.
Videti je, kot da je mnogim delavcem vseeno ali jih izkorišča zasebni ali državni lastnik, samo da jih redno izkorišča, saj je redno izkoriščanje še vedno boljše kot pa golo življenje izključenega iz družbe, ki se ga niti izkoriščati ne da, ki se ga lahko le zatira.
Demokracija, katero ima sedanji režim polna usta, se konča pred vrati podjetja, in videti je, kot da je mnogim delavcem vseeno za ekonomsko demokracijo, prepričuje se jih, da je bolje, da je ni, da je edino tako podjetje lahko učinkovito.
Menim, da je apatija zaposlenih in državljanov glede privatizacije državnih podjetji posledica več vzrokov: prevlade in ponotranjenja neoliberalne ideologije, strahu pred tem, da bi zaradi izražanja svojega mnenja ostali brez službe, odpovedi države, ki poraja strah in nasilje od spodaj in pomanjkanja alternativne vizije.
Danes se zdi samoumevno, da demokracije v podjetjih ne more biti, kot je ni v vojski, šoli ali zaporu. Določena mera prisile bo v proizvodnem procesu sicer verjetno vedno prisotna, kot je prisotna tudi v vsaki demokraciji, a danes bi pravzaprav morali govoriti o tiraniji in despotizmu, ki se iz podjetij razrašča v vse pore družbe. Zaposleni v podjetjih si dejansko sploh ne upajo govoriti o svojem položaju, o lastnikih, pravo sliko dobimo šele, ko vprašamo odpuščene delavce ali pa sindikaliste.V podjetjih ni svobode govora, s katero se sicer legitimira sedanji režim, delavci so prisiljeni biti apolitični, celo antipolitični. Delavcev ni utišal le splet okoliščin, ampak je slovenska zakonodaja aktivno omogočila izrivanje demokracije iz podjetij.
Primeri, ko sindikalista, ki pride v spor z vodstvom, osamijo tudi sodelavci, saj jim je zagroženo, da ne bodo napredovali(ali pa še kaj hujšega), če se bodo družili s sindikalistom, ali pa ko napredujejo samo nečlani sindikatov, ali pa etično vprašljivi posamezniki, vse to delavce demoralizira, ustrahuje in utiša. Takemu stanju lahko rečemo le tiranija, strahovlada.
V taki klimi si delavci ne upajo več dajati niti pobud za inovacije in izboljšave v podjetju.
Če bi delavci lahko svobodno govorili, bi se verjetno v veliki večini opredelili za ekonomsko demokracijo in državno/javno vodena podjetja.
Ni pa odpovedala le socialna država, ki bi morala ščititi delavce in omogočati dobro življenje nasproti golemu preživetju, odpovedala je tudi vitka država.
Zaradi vitke, “nemočne” države, ki se je v strahu, da bo proglašena za “totalitarno”, odrekla prisili, nujno potrebni za zadrževanje okrutnih sil in za vzdrževanje družbene racionalnosti, so se začeli pojavljati družbeni odnosi in sile, ki spominjajo na arhaične grozljive “bogove zemlje”. Že antični Grki so vedeli, da je za delovanje političnega življenja, države in demokracije te bogove zemlje nujno poraziti, naša država pa je, nasprotno, bolestno zainteresirana za to, kar je pod zemljo. Takšno spanje razuma poraja prikazni, kot so porast nasilja od spodaj, mobing, vojna vseh proti vsem, atomizacija družbe, brezpravje, drobljenje nacionalne identiete na mikroobčine, negotovost. Ideologi privatizacije državnih podjetji imajo tako lahko delo, saj delavci, ki nasprotujejo prodaji, zaradi strahovlade molčijo.
Ideologija privatizacije državnega premoženja deluje tudi po mehanizmu grešnega kozla. Po tem mehanizmu idealno sliko kapitalizma in harmonične družbe kazijo sindikati, socialisti in njihov razredni boj, pri čemer ta ideologija zamolči, da bo razredni boj v kapitalizmu potekal vedno, in da v njem danes kapitalistični razred zmaguje. Ta ideologija, poleg nakopičenega nelagodja zaradi tiranije kapitalizma, izkorišča še neko nezavedno psihično nelagodje, ki je konstitutivno za človeka (nelagodje, ki ga niti od kapitalizma drugačni politično-ekonomski sistemi ne bodo odpravili), podpihuje to nelagodje in obljublja, da bo izginilo, če bodo le izginili sindikati, socialisti in “njihov” razredni boj.
Prav socialiste, ki skušajo zares zmanjšati življenjsko nelagodje, kolikor je posledica kapitalističnega sistema, se obtožuje, da so vzrok za to nelagodje. Zavedanje tiranskosti in dologoročne nevzdržnosti kapitalizma se potlači, krivdo za nastalo nelagodje, ki sedaj neozaveščeno deluje v pozavesti, pa se projicira v socialiste, ki hočejo konflikt razrešiti v prid delu.
Namesto da bi z državnimi podjetji storili korak naprej v ekonomsko demokracijo, jih plansko koordinirali najprej za skupni nastop na trgih, kasneje pa tudi za netržno zadovoljevanje potreb ljudi, se podjetja skuša prodati, krivdo za vse slabo v kapitalizmu pa naprtiti socialistom in socializmu.
Martin Kovič, Franc Korotaj, Zlatko Herenčič in Dušan Vujić,
za lokalni odbor IDS Ljubljana
