V zadnjih dneh so tudi slovenske medije preplavile novice o množičnih protestih v Ukrajini, policijskem nasilju, buldožerjih in protestnikih, ki kljub mrazu na ulicah vztrajajo že osmi dan. Povod za proteste je bila odločitev predsednika Janukoviča, da ne podpiše trgovinskega sporazuma z EU. V medijih sicer izvemo, da je Ukrajina prizorišče boja med Evropo in Rusijo. Ne izvemo pa, kdo se bojuje, za čigave interese in kdo je žrtev tega boja.
Ukrajina, ki je bila v okviru Sovjetske zveze takoj za Rusijo gospodarsko najmočnejša republika z visokim življenskim standardom, bogata s surovinami, z močnim kmetijstvom in težko industrijo, ladjedelništvom in ladjarstvom, je z odcepitvijo od Rusije in restavracijo kapitalizma v začetku devetdesetih doživela večkratni šok. Na eni strani je gospodarstvo prizadela izguba velikega dela ruskega trga za izvozno usmerjeno industrijo in kmetijstvo, na drugi strani pa, zaradi liberalizacije trgov, dvig cen domačih surovin in proizvodov, kot tudi uvoženih energentov na svetovno raven, kar je še dodatno obremenilo že tako oslabljeno gospodarstvo. Prve žrtve tega procesa so bila podjetja, ki so proizvajala nizkotehnološke izdelke in kmetijstvo, med drugimi pa tudi Črnomorska ladjarska družba, ki je imela še v osemdesetih letih v lasti največjo floto tovornih ladij na svetu. Vlada je sredi devetdesetih padec kupne moči prebivalstva in težave podjetij skušala reševati z ugodnimi krediti za zagon gospodarstva, tiskanjem denarja in zadolževanjem, kar je poleg dviga cen privedlo do hiperinflacije.
Zlom gospodarstva je Ukrajina pod predsednikom Leonidom Kučmo po nasvetu MDS poskušala rešiti s preverjenimi neoliberalnimi metodami: še več liberalizacije, krčenje javnega sektorja na področjih zdravstva, sociale in šolstva, nižanje davkov, nadaljnja privatizacija državnih podjetij in deregulacija trgov. Rezultat konec devetdesetih, ko je vlada vsaj delno prenehala izvajati neoliberalne ukrepe, je bil porazen. Bruto domači proizvod je padel na manj kot polovico tistega iz začetka devetdesetih, življenski standard je padel za 80 %, polovica prebivalstva je živela pod pragom revščine, smrtnost pa je skokovito narasla zaradi slabe prehrane, alkoholizma in uničenega zdravstva. Obenem je narasla korupcija na vseh nivojih družbenega in gospodarskega življenja, domači kapitalistični razred, ki se je porajal iz vrst kriminalcev, birokracije in bivših direktorjev, pa je v navezavi s centri politične moči na bolj ali manj legalne načine prevzemal in izčrpaval vse še ohranjene sektorje gospodarstva za lastno korist.
Po letu 2000 je Ukrajina sicer dosegala gospodarsko rast, ki pa so jo, podobno kot drugod, napajali predvsem ugodni krediti in nepremičninski baloni. Življenski standard večine prebivalstva se zaradi te rasti ni dosti izboljšal, gospodarstvo pa ni nikoli niti približno doseglo ravni izpred leta 1991. Zlom finančnih in nepremičninskih trgov leta 2008, je Ukrajino še posebej prizadel prav zaradi te fiktivne rasti, BDP je leta 2009 padel kar za 15 %. Zaradi upada povpraševanja na svetovnih trgih je bila močno prizadeta železarska industrija, ki predstavlja več kot tretjino izvoza, celoten ukrajinski izvoz se je iz leta 2008 do leta 2009 zmanjšal za več kot 90 %, danes je na ravni petine tistega iz leta 2008, država pa je na robu bankrota.
Politične opcije, ki jih imajo na voljo prebivalci Ukrajine so precej ozke. Oranžna revolucija leta 2004 je sicer prinesla menjavo oblasti z Juščenkom in Timošenkovo, vendar so se od takrat vrstili odstopi in politična nestabilnost, predvsem zaradi stalnih medsebojnih obtožb o korupciji in povezavavah z notranjimi in zunanjimi kapitalističnimi oligarhi in interesnimi skupinami, v katere so vpletene bolj ali manj vse politične stranke. Trenutni predsednik Janukovič je na oblast prišel s predsedniškimi volitvami leta 2010. Na parlamentarnih volitvah leta 2012 pa so praktično vse stranke, tako vladne, kot opozicijske, v klasični neoliberalni maniri, kot poglavitni ukrep za zagon gospodarstva, predvidevale dodatno nižanje davkov, čeprav ima Ukrajina že zdaj nižje davke kot države EU. Poleg teh, je precejšen delež glasov dobila skrajna desničarska stranka Svoboda. Ukrajinski nacionalizem je še posebej močan na revnejšem zahodu države in je uperjen predvsem proti Rusom, ki živijo v industrijsko močnejših in relativno bogatejših območjih na jugu in vzhodu države, pa tudi ostalim manjšinam živečim v Ukrajini.
Trenutno spektakularno in medijsko odmevno dogajanje na ukrajinskih ulicah, s policijskim nasiljem na eni in protestniki z buldožerji na drugi strani, samo prikriva manj spektakularno, a veliko hujše, sistemsko nasilje zadnjih dvajsetih let. Protesti so predvsem izraz naivne vere dela prebivalstva, da bi sporazum z Evropo prinesel izhod iz dvajsetletne kapitalistične agonije. Vendar trgovinski sporazum z EU za ukrajinsko prebivalstvo ne bi pomenil bistvenega izboljšanja, najverjetneje pa celo poslabšanje življenskih razmer. Ne gre namreč za nikakršna pogajanja o približevanju ali celo vstopu v EU. V sporazumu niso predvidene nobene spremembe glede pretoka prebivalstva, ukrajinski državljani bi za vstop v EU še vedno potrebovali vizo, zdaj in v prihodnosti. Sporazum predvideva samo vzpostavitev skupnega trgovinskega območja z ukinitvijo carin, liberalizacijo pretoka kapitala in investicij. Glede na trenutno stanje ukrajinske trgovinske bilance z EU in izkušnje ostalih perifernih držav, ki so odprle svoje trge EU, je jasno, da bi sprostitev omejitev prinesla ogromne koristi predvsem evropskemu kapitalu, ki bi dobil dostop do ukrajinskega trga in možnosti novih, donosnih investicij, predvsem v energetski sektor. Usoda Ukrajine bi bila tako še slabša od ostalih perifernih članic EU. Popolno odprtje trga evropskemu kapitalu bi pomenilo uničenje še preostanka domače proizvodnje, brez možnosti migracij in zaposlitve prebivalstva v državah evropskega centra, ki jo, vsaj formalno, imajo članice Schengenskega območja. Na drugi strani bi bila Ukrajina izključena iz trgovinskega območja z Rusijo, kar bi bil še dodaten udarec industriji, ki je tako glede uvoza energentov, kot glede izvoza surovin in izdelkov močno navezana na ruski trg. S sprejetjem sporazuma, bi Ukrajina za EU postala predvsem vir nizkocenovnih surovin in energentov na eni strani in velik izvozni trg na drugi.
Ukrajinsko prebivalstvo je žrtev frakcijskih bojev znotraj domačega vladajočega razreda in interesov mednarodnega kapitala. Za večino ljudi je povsem vseeno ali zmagujejo oligarhične elite, ki so bolj povezane z ruskim kapitalom, ali tiste, ki so bliže evropskemu kapitalu. Prav tako je vseeno, ali so protesti spontani, ali so delo zunanjih igralcev, kot je izjavil ruski predsednik Putin. Politična opozicija vidi v sklenitvi sporazuma predvsem priložnost za okrepitev lastne politične in gospodarske moči, ki se populistično maskira kot osvoboditev izpod ruske nadvlade, boj proti korupciji in približevanje Evropi, medtem ko vladajoča Janukovičeva stranka, ki ima močno zaledje v lastnikih obratov na industrijskem jugu in vzhodu, noče pretrgati donosnih povezav z Rusijo. Položaj ljudi je po dvajsetih letih pajdaškega neoliberalizma katastrofalen. Boj za boljše življenje se zato ljudem v brezizhodnih razmerah kaže kot boj proti posameznim skorumpiranim predstavnikom kapitala in boj za domnevno demokratične evropske vrednote proti avtokratski Rusiji, skrajnejšim skupinam pa kot boj etničnih Ukrajincev proti ruski in ostalim manjšinam, ki domnevno slabšajo položaj prebivalstva. Na žalost pa so vse te možnosti za ukrajinsko prebivalstvo slabe, notranje delitve situacijo še poslabšujejo, vse skupaj pa le zastira splošen avtokratski in koruptiven značaj vladavine kapitala, ki je neodvisen od vsakokratnih nosilcev politične in gospodarske moči. Ukrajina je samo eden izmed najbolj očitnih primerov protislovij svetovnega kapitalističnega sistema, ki v vsej svoji brutalnosti izbruhnejo ravno v perifernih državah. Teh protislovij pa ni možno reševati znotraj kapitalizma samega. Dokler bo Ukrajina ostajala žrtev teh ali onih, notranjih ali zunanjih kapitalskih interesov, bodo imeli njeni prebivalci še naprej raven življenskega standarda primerljivo s tisto iz držav podsaharske Afrike in ostalih držav perifernega kapitalizma, brez kakršnekoli perspektive za boljšo prihodnost. Politični in gospodarski predstavniki kapitala pač sklepajo domača in mednarodna zavezništva glede na trenutno donosnost teh zavezništev in bijejo medsebojne boje za deleže profitov, brez obzira na potrebe prebivalcev. Za prebivalce same pa je možno eno samo zavezništvo: zavezništvo vseh delovnih ljudi v boju proti diktaturi kapitala!
Iniciativa za demokratični socializem (IDS)
