Dandanes kapitalistična ekonomija proizvede največje število blag, in posledično beleži največje profite. Prvič v zgodovini človeštva proizvedemo zadosti hrane, da bi lahko prehranili celoten planet. A sadovi in presežki vloženega dela še nikoli niso bili bolj krivično porazdeljeni, medtem ko zaloge hrane nemalokrat zgnijejo na ogromnih smetiščih veleblagovnic ali kar v skladiščih EU. Pretok kapitala je vedno bolj prost, kar se meddrugim kaže pri politiki privatizacije, a vendarle odločitve o zaščiti svobodnega trga lahko imajo hude posledice za manj razvite dele sveta. Če temu dodamo še vedno bolj ostro regulacije meja in pretoka ljudi, zlasti beguncev in migrantov, dobimo bolj jasno sliko o domnevnem svobodnem gibanju. V tem oziru so zadnje dni zaznamovale tri zgodbe iz treh koncev sveta. Kaj imajo danes skupnega begunska taborišča v Afriki, ladja z imigranti na Siciliji in policijsko odstranjenje begunskega-migrantskega doma v Berlinu?
Prva zgodba: 1. julija je UNHCR, Visoki Urad ZN za begunce oznanil, da zahodne države niso zbrale zadosti denarja za prehrano v begunskih taboriščih, kar bo prizadelo skoraj milijon ljudi v begunskih taboriščih po Afriki. Obroki, ki so bili že doslej borni, vsebovali so 850 kalorij na dan, bodo sedaj še bolj okrnjeni, še bolj koncentrirani. Tako se begunska taborišča spreminjajo v koncentracijska taborišča. Počasno stradanje beguncev je še dodaten razlog več, da se odpravijo na pot v Evropo, v bolj dostojno življenje.
Druga zgodba: Pred nekaj dnevi je na Sicilijo priplula ladja s 600 begunci. Dobrodošlico so jim izrekli policija, vojska in možje v oblekah, ki so zaščiteni pred možnimi epidemijami. Pod krovom ladje jih čaka katastrofa: na poti čez Sredozemsko morje je umrlo 30 beguncev, ki jim je zmanjkalo zraka, hrane in prostora. Kdor si ni mogel izboriti boljšega mesta, je izgubil življenje. Kolikokrat bomo še prebrali podobne zgodbe? Zdi se, da velikokrat, saj je glavni odgovor zunanje politike EU precej enoznačen: zaradi varčevanja se humanitarna pomoč in vlaganje v afriško infrastrukturo zdita le še pobožno mišljenje, v realnosti pa se vse več denarja namenja za posebne enote Frontexa, ki ščiti EU pred upadi prebežnikov. To ščitenje in nadziranje meja se začne seveda že v Turčiji in severni Afriki, odgovor pa lahko sintetiziramo z metaforo trdnjave Evrope.
Tretja zgodba se dogaja že cel teden v Berlinu in je pravzaprav kulminacija političnega organiziranja prebežnikov-migrantov. Ti so v Berlin prišli pred dobrim letom in pred brandenburškimi vrati zahtevali ureditev svojega statusa, hkrati pa opozarjali na nehumanost zbirnih centrov in surovost policijskega ravnanja. V povezavi z levo politično sceno so prebežniki postavili kamp sredi Berlina na Oranienplatzu, od oblasti pa zahtevali, da jim po ureditvi statusa najde primerni prostor za bivanje. Ker lokalna politična oblast ni storila ničesar – nekaterim je bil sicer odobren status begunca – so začasno zasedli zapuščeno šolo na Ohlauer Strasse, v kateri je nekaj mesecev živelo več kot 100 ljudi, nekateri z otroci. Ta teden se je zgodil velik zasuk: stranka Zelenih, ki vodi mestno četrt Kreuzberg, je policiji dala na razpoloago vse možne ukrepe, da zagotovijo red in mir ter “očistijo okolje”. Šolo je treba počistiti, begunce pa odstraniti. Nemudoma se je zganila lokalna politična scena, aktivisti, študentje, srednješolci in drugi so začeli s protesti in solidarnostnimi akcijami. A policije je bilo več kot na protestih 1. maja. Stotine patrulj in na tisoče policajev je preprečilo prihod protestnikov, vmes pa že aretiralo več kot 80 prebežnikov. V zasedeni šoli jih trenutno vztraja še dobrih 20, policiji pa so zagrozili, da bodo ob morebitni intervenciji skočili iz strehe.
Zaključimo: če se danes liberalcem zdi problematičen vzpon desnih populističnih strank v osrčju Evrope in njihov ksenofobni diskurz, pa ne pozabimo, da imamo v osrčju vladnih aparatov že dolgo na delu rasistične politike, ki so, ko pridejo v stik s prebežniki, še kako brutalne. Na eni strani torej Schengen, Frontex in postavljanje evropskega zidu, na drugi strani evropska vojaška industrija, ki s posredovanji in prodaja orožja v dežele Libije, Sirije, sedaj tudi Ukrajine, dobro služi, in posredno odgovarja za valove novih beguncev. Ko pridejo med nas, jih čakajo dezinfekcijske obleke in policija. Ko govorimo o prebežnikih, govorimo o področju, kjer se artikulirajo najbolj ostra ekonomska protislovja in najbolj očitne rasistične in militaristične politike EU.
Čas je za demokratični socializem!
Članek je bil objavljen tudi v Spletni Mladini.