18. decembra obeležujemo svetovni dan migrantov, ki ga je razglasila Organizacija Združenih narodov zaradi naraščajočega obsega migracij po svetu.
Svetovni dan dan migrantov se je večini prebivalcev Evrope do sedaj kazal zgolj kot še en dogodek, ob katerem visoki funkcionarji stopijo pred kamere s pompoznimi govori o pomenu človeške solidarnosti, medtem ko se v ozadju vrtijo tragične slike prenatrpanih begunskih taborišč v kakšni neimenovani afriški državi. Vrstijo se klici k sočutju in humanitarnosti, prižigajo se sveče in berejo žalostne življenske zgodbe.
Letošnji “praznik” bo vsekakor potekal v drugačnem duhu, saj bi solzave izjave evropskih voditeljev zvenele cinično in prazno. Tragični prizori beguncev za ograjami niso več značilnost oddaljenih držav tretjega sveta, ampak so postali vsakdanjost na naših domačih tleh. Odkar so migracijski tokovi končno dosegli tudi evropsko trdnjavo, se ta ukvarja le še z enim vprašanjem: kako se prišlekov znebiti ali pa jim preprečiti dostop? Vlade so pripravljene nameniti več denarja izgradnji obrambnih sistemov, ki jih za Evropo postavlja turški samodržec Erdogan, kot pa namestitvi in vključevanju prispeliih beguncev.
Vse večji odpor do njihovega prihoda med drugim izhaja tudi iz zgrešenega razumevanja dosedanje vloge Evropi. Prepričati nas hočejo, da je do množičnega priseljevanja prišlo predvsem zaradi dobrodušne evropske politike odprtih vrat, ki naj bi spodbudila ljudi k prihodu. Takšen pogled ignorira dejstvo, da je za večino beguncev v Evropo praktično nemogoče priti po varni in legalni poti, saj smo jim skozi vrsto zakonskih sprememb zaprli tako rekoč vse možnosti. Naša unija ima tako na vesti desettisoče žrtev, ki jih je potisnila v roke tihotapcem, jih pustila umreti v Sredozemlju ali se zadušiti v kontejnerjih tovornjakov. Ne, Evropa ni nikoli odprla svojih vrat migrantom, odpreti so jih morali sami, tako da so množično tvegali življenja in se prebijali skozi nevarne prepreke.
Zaradi povečanega števila beguncev pa se skuša ustvariti vtis, da je na Evropsko unijo padlo neznosno težko breme reševanja krize. Takšen pogled postane smešen, ko pogledamo na dejansko razporeditev beguncev po svetu. Nerazvite države globalnega juga skrbijo za kar 86% nasilno razseljenih ljudi, le majhen del pa jih je našel zatočišče na najbogatejšem kontinentu. Absurdno je govoriti, da “ne morejo kar vsi v nedogled prihajati k nam”, saj pravzaprav sploh še niso dobro začeli. Slovenija pa se s svojimi štirimi pozitivno odobrenimi prošnjami za azil sploh ne bi smela oglašati.
Čedalje bolj grob odziv Evrope na t.i. begunsko krizo zato ne gre razumeti kot delo humanitarne velesile, ki je na koncu s svojimi zmogljivostmi in primorana sprejemati “strožje ukrepe”. Razumeti ga je treba kot politično potezo centrov kapitala, ki si prizadevajo, da bi lahko še naprej nemoteno vojaško in ekonomsko posegali v tuje države, da bi se kapital še naprej stekal od najrevnejših k najbogatejšim, medtem ko se s posledicami soočajo predvsem izkoriščani. Ko se prebivalci globalnega juga borijo proti našim mejnim režimom in zahtevajo vstop v bogatejše države, ne gre le za humanitarno vprašanje (čeprav je to gotovo tisto, kar jih je potisnilo na pot), ampak za razredni boj. Zavračanje življenja v neznosnih taboriščih na obrobju Evrope, kjer bi jih radi zadržali evropski voditelji, je tako postalo politično dejanje upora proti vedno bolj prostemu pretoku kapitala v kombinaciji z vedno bolj omejenim pretokom ljudi. Migranti na evropskih mejah so del razlastninjenega globalnega proletariata, ki se kljub velikim kulturnim razlikam povezuje in bori za pravico do boljšega življenja. V tem procesu so meje postale ključno orožje evropskih elit – njihovo ubijalsko vlogo, ki jo tako dobro ponazarjata žica in vojska, pa sploh več ne skrivajo. Ni odveč omeniti, da poskusi nadzora migracij potekajo z roko v roki skupaj z discipliniranjem domačega prebivalstva.
Solidarnost z migranti zato danes zahteva bistveno širše delovanje, kot je humanitarna pomoč. Njihovo gibanje je treba vzeti kot ključni politični boj naše dobe. Očitno je postalo, da ne moremo doseči humane rešitve, brez spreminjanja naših lastnih držav, brez borbe proti neenakosti, proti zapiranju meja, proti militarizaciji, proti vojaškim posegom, proti varčevanju in proti kapitalizmu samemu. In medtem ko bo slovenska vlada dan migrantov praznovala s širjenjem žičnate ograje na meji in krčenjem azilnih pravic za pribežnike, se moramo ostali še toliko glasneje zavzemati za dostojanstvo vseh.
