Velenjski rudarji so včeraj že drugič letos stavkali, tokrat zaradi neizplačanih regresov. Toda neizplačani regresi so le kamenček v razpadajočem mozaiku težav, s katerimi se sooča Premogovnik Velenje, ki zaposluje 2535 ljudi oziroma 18% delovne sile v občini Velenje in je v večinski lasti državnega Holdinga slovenskih elektrarn. Velenje je sicer tipično industrijsko mesto, kjer sta Premogovnik Velenje in tovarna Gorenje glavna zaposlovalca v Šaleški dolini, zato sta ti podjetji tudi ključnega strateškega pomena.
Današnje stanje Premogovnika velenja je neposredno povezano s preplačanim projektom 6. bloka TEŠ. Termoelektrarna Šoštanj je sicer edini odjemalec velenjskega premoga, zato sta njuni usodi neizbežno povezani. Kljub zagotovilom, da bodo izkopavanja v rudniku potekala do leta 2053, je prihodnost očitno precej negotova. Glavni argument zagovornikov te neposrečene in koruptivne investicije je bil prav zagotavljanje delovnih mest v Šaleški dolini, ki pa so zaradi zavajajočih izračunov in posledično podražitve projekta sedaj ogrožena. Danes odgovorni brezsramno trdijo, da je edini preostali način “optimizacije” proizvodnje pač odpuščanje delavcev, saj da drugje več nimajo kaj vzeti, kajti izkop bo zaradi vse bolj zahtevnih tehnik postajal vse dražji in cena premoga bo narasla…
Za nastalo situacijo niso odgovorni le v TEŠ 6 in lobisti kapitala, ampak tudi takratna oblast pod Borutom Pahorjem, ki je prikrivala dejstva in zavajala javnost – tako pod vplivom tujih lobijev kot zaradi ohranjanja političnih točk.
Kako tipična je, žal, ta zgodba v današnji Sloveniji, kjer se z državnimi podjetji ravna kot da bi bili lastnina posameznikov, ki sedijo v upravah, in se državna podjetja razprodajajo po mizernih cenah, ne da bi bili odgovorni zmožni kakršnegakoli zagotovila, da se prodaje lotevajo strateško in z dolgoročnim ciljem pred seboj. Malomarno upravljanje državne srebrnine in razprodaja le-te potekata brez strateškega premisleka, brez razvojne strategije in brez kakršnekoli vizije, kakšno družbo si želimo, zato je jasno, da imata zgolj en kratkoročni cilj – obogatitev peščice posameznikov, ki so pri koritu, oziroma velikih tajkunov in tujega kapitala, ki ima interes ostati v državi zgolj dokler mu razmere omogočajo črpanje profita.
Uničenih in razprodanih je bilo že kar nekaj podjetij, najbolj odmevna primera sta Helios in Mercator, danes stavkajo velenjski rudarji, katerih usoda je prav tako negotova, na seznamu pa že čakajo Telekom in ducat državnih podjetij, ki sicer poslujejo z dobičkom, toda oblast in kapital ne sledita interesu večine prebivalstva. Zato nas tudi ignorirajo, čeprav že leta protestiramo proti škodljivim praksam privatizacije.
Velenjskim rudarjem želimo, da zdržijo pritiske in si izborijo pravice, ki jim pripadajo. Obenem pa naj nam bodo njihova zgodba in zgrešeni projekti iz preteklosti opomin, da moramo demokratizirati upravljanje državnih podjetij, vpeljati alternativne vire energetske oskrbe, zagotoviti varna delovna mesta, predvsem pa začrtati dolgoročno strategijo razvoja države, ki ne bo slonila na dobičkih peščice posameznikov, ampak bo imela za cilj dobrobit celotnega prebivalstva. To pa bomo dosegli le, ko bomo združili moči in postali sila, ki jo bodo vodilni prisiljeni slišati.