Spominski park Grahovo: od ideologije narodne sprave do odprtega zagovora fašizma

1891612_267658800078797_1958013696_oV zadnjih dveh desetletjih je postalo jasno, da narodna sprava zavzema prav posebno mesto na slovenskem političnem prizorišču. Že s koncem 80. let je politični razred narodno spravo razglasil za enega glavnih projektov nove Slovenije, saj naj bi lahko le s celjenjem ran narodove preteklosti zaživeli eni z drugimi partizani in domobranci. Ta predpostavka je imela navznoter povezovalni učinek kot tkivo nove ideologije političnega razreda, medtem ko je navzven ustvarila novo konstitutivno politično ločnico, ki omogoča lahko mobilizacijo in nabiranje političnih točk. Če obnovimo, na eni strani ločnice so se znašli tisti, ki so zgodovino pisali na novo, to je na “desne”, ki so zagovorjali domobransko stran in ki so se sklicevali na nedolžne žrtve iz povojnih pobojev “totalitarnega režima”, obenem pa so povsem pozabili na politično odgovornost tistih, ki so se v 2. svetovni vojni borili na strani fašističnih gospodarjev-okupatorjev. Zgodovinska premestitev na obdobje po 2. svetovni vojni je tako iz razprav o narodni spravi izločila obsodbe domobranskih in belogardističnih zločinov. Na drugi strani ločnice imamo že dolgo v obrambni poziciji “leve”, zagovornike partizanstva, ki sicer NOB berejo kot progresivni moment in sestavni del slovenske zgodovine, hkrati pa pristajajo na obsodbe povojnih pobojev in narodno spravo ter pozabljajo na revolucionarni del partizanskega boja.

Priča smo bili procesu temeljitega zgodovinskega revizionizma, ki ni bil brez političnih učinkov. Izpostavimo lahko vsaj dva neposredna učinka: prvič, v vsakdanjem diskurzu je vse bolj v ospredje prihajalo enačenje partizanov z domobranci, kar je v zadnji instanci igralo pomembno vlogo v odprti rehabilitaciji lokalnega fašizma in domobrancev kot pravih narodnih domoljubov; drugič, zavoljo neprestanega obnavljanja in vzdrževanja te politične ločnice je mnogo glasov in mnenj novih, mlajših generacij raje kot debate o preteklosti skušalo misliti vizijo prihodnosti. To je bil vzrok za depolitizacijo in tudi uspeh domobranske strani, ki je s tem formalno izenačila antifašistični boj s fašističnim ter sodelovala v širšem premiku, ki ga hočejo vsiliti tudi liberalci, namreč interpretaciji, ki skuša enačiti fašizem in komunizem znotraj enotne paradigme totalitarizma.

A v zadnjih mesecih prihaja do pomembnih premikov, danes smo prišli do točke, kjer se ta minimalni ideološki konsenz o narodni spravi ruši. Novi spominski park Grahovo namreč ni posvečen povojnim pobojem ali žrtvam povojne oblasti. Z novim parkom se je začela gradnja ogromnega spomenika, ki ne le da bo spretno zakrival že obstoječa spomeniška obeležja NOB, temveč, kar je politično izredno nevarno, bo to spomenik, ki bo neposredno obeleževal lokalni fašizem, poraz domobranske postojanke. Slednja je bila na tem kraju uničena leta 1943, torej med samo vojno. Sedaj torej postavljajo spomenike lokalnim fašističnim borcem, ki so branili obstoječi red in prisegli Hitlerju. Na spomeniški plošči piše: »Na tem kraju so leta gospodovega 1943 posadko domobrancev slovenske narodne vojske s topovi in ognjem pobili komunisti, bratje po rodu, tujci po misli.« Tisti, ki sicer komunizmu očitajo enoumje, nam hočejo s podreditvijo narodni enotnosti vsiliti nemišljenje. Vse za zameglitev antifašističnega boja med vojno, s tem pa tudi zaostrenega razrednega boja, ki je bil v ozadju vojne. Da bi bila stvar še bolj eksplicitna, pa so v Novi Slovenski zavezi že pozvali k odprtju spomeniškega parka s tiho mašo 6. aprila. Ta datum ni izbran naključno, saj gre za dan, ko so nacistične vojske začele z okupacijo Kraljevine Jugoslavije. Ne smemo pozabiti, da so bili lokalni kolaboracionisti na strani starih jugoslovanskih elit, tj. tistih, ki so že pred vojno brezobzirno izkoriščali ljudi in ki so bili za vzdrževanje reda in discipliniranja delovnih ljudi pripravljeni kolaborirati tudi s sovražniki, tujimi okupatorji. Antifašistično organiziranje je bila edina sila, ki je, poleg uspešnega upora proti okupatorjem, naslovila tudi problem nacionalnih in socialnih emancipacij, ki so se dotikale najširših ljudskih množic.

Današnjih premikov v domačem fašizmu torej nikakor ne smemo enostavno spregledati in obujajnja fašizma odpraviti kot zgolj marginalen in nepomemben poskus rehabilitacije domobranstva. Vzpon skrajne desnice v kriznih razmerah ni naključen pojav in ga lahko opazujemo po vsej Evropi, še posebej pa perifernih državah. Ravno zato pa NOB tudi ne smemo reducirati zgolj na antifašistični boj, temveč moramo ponovno poudariti tudi socialno, revolucionarno razsežnost tega boja, ki je danes še kako aktualna.

Vabljeni k podpisu peticije proti postavitvi spominskega obeležja:

http://www.pravapeticija.com/grahovo

Deli.