»Dolg Mednarodnemu denarnemu skladu (MDS) bi moral biti smatran kot nelegalen, saj so njegove koncesije kršile pravne okvirje samega MDS, poleg tega pa še določbe grške ustave in mednarodnih pogodb, v katerih je Grčija deležnica, saj je MDS vedel, da so pogoji za vračilo dolga nedemokratični, neučinkoviti in vodijo v resne kršitve socialno-ekonomskih pravic«.
V navedenih besedah je strnjen zaključek poročila, ki ga je pripravila posebna komisija, ustanovljena s strani grškega parlamenta za preučitev statusa grškega javnega dolga.
Vse od februarja, ko so se pričela pogajanja z evrsko skupino in preostalimi sogovorniki, je grška vlada popuščala v svojih stališčih, neprestano poudarjajoč, da so ji prebivalci in prebivalke Grčije dodelili mandat za prekinitev brezglavih varčevalnih politik, ne pa tudi za izhod iz evrskega območja. Skozi proces pogajanj so se vodilni predstavniki Sirize odrekli večini zavez iz t.i. “solunskega programa”, za katere je bilo predvideno, da naj bi jih udejanjili neodvisno od pogajanj s trojko.
Še več, za ceno resnih političnih sporov znotraj Sirizinega centralnega komiteja in poslanske skupine je bilo vodstvo stranke pripravljeno prestopiti tudi poslednje “rdeče črte”, pri katerih naj ne bi popuščali: pri pokojninah, pri davku na dodano vrednost, pri privatizaciji in pri kolektivnih pogodbah.
Vendar nič od tega ni bilo dovolj ne za Evropsko centralno banko, ne za Mednarodni denarni sklad in ne za Evropsko komisijo. Zahteve, s katerimi so vztrajno soočali grško vlado, presegajo vse, kar je bilo kdajkoli zahtevano od predhodnih vlad na čelu Grčije. Ob tem, da ECB Grčiji že od avgusta 2014 dalje ne dobavlja likvidnostnih sredstev, kar je edinstven primer v Evropi. Namen takšnega izsiljevanja je en sam: evtanazirati “grški virus”, preden se okužba začne širiti po evropski periferiji.
Soočena z zahtevo, naj vnovič zniža pokojnine in plače v javnem sektorju, zato da bi prejela posojilo, s katerim bi izplačala naslednji obrok Mednarodnemu denarnemu skladu konec junija, je grška vlada naposled rekla “ne”.
Odziv na zaostritev je bil predvidljiv: zadnji krog pogajanj se je končal v manj kot uri, medtem ko je bila grška vlada obtožena otročjega vedenja (Chrstine Lagarde, MDS); zavajanja (Jean-Claude Juncker, Evropska komisija) in pomanjkanja pragmatičnosti (Amanda Sloat, vlada ZDA).
Vsi ti odzivi zakrivajo enostavno dejstvo: grški dolg je kratkomalo nevzdržen in ni ga zategovanja pasov, ki bi njegovo odplačevanje omogočil. Izražati pričakovanje, da bodo takšne politike vodile k ponovnemu zagonu gospodarskega razvoja, pa je kratkomalo norost.
Prvi dan od propada zadnjega kroga pogajanj je navidez vse mirno. Nad Atenami visi grožnja začetka bega kapitala iz bančnega sistema, v Bruslju pa je za ponedeljek sklican krizni vrh.
Boj med interesi finančnega kapitala in obubožanim ljudstvom se tako nadaljuje. Vsak stoji na svoji strani – prvi iz gole arogance, drugi pa zato, ker nima več ničesar za izgubiti. Jasno je, na čigavi strani moramo biti, saj v tem trenutku sami in izolirani bijejo boj, ki je tudi naš. Evropske finančne in politične elite pa se pravzaprav niti zavedajo ne, kaj vse lahko izgubimo.
Evropa bo drugačna ali pa je ne bo.
