Se še spomnite slogana »Doma v Evropi, varni v Natu«? Se še spomnite, kako so nas prepričevali, da bomo v Natu ne le bolj varni, ampak tudi lažje dostopali do trgov in do tehnologije najrazvitejših držav? Zagovorniki vstopa v to vojaško zvezo so na vse pretege poskušali dokazati, da bo Slovenija končno postala del svobodnega, civiliziranega, zahodnega sveta, svojo balkansko, jugoslovansko, socialistično, in neuvrščeno preteklost pa bo lahko končno pustila na smetišču zgodovine. V svoji argumentaciji so stavili predvsem na paradigmo varnosti, ki naj bi nas prepričala o nujnosti vstopa v severnoatlantsko vojaško zvezo. A ne pozabimo, da se je morala vladna propaganda, ki so se ji pridružili tudi uradna katoliška cerkev in vse etablirane politične stranke, pošteno potruditi za zmago na referendumu. V mesecih pred referendumom se je namreč razvilo široko gibanje proti Natu, ki je predstavilo široko paleto kritičnih argumentov, ki v veliki meri držijo še danes. Ponovimo, da so nasprotniki že takrat trdili, da bi Slovenija lahko ostala dejavno nevtralna država, in da kljub vstopu v EU ni primorana biti tudi del vojaškega pakta, ki je ostanek zastarele ideologije hladne vojne. Zveza Nato je hkrati pomembna politična platforma, ki podpira imperialistične interese ZDA, so poudarjali nasprotniki, prav tako pa bi se z vstopom utegnili zvišati proračunski prispevki za vojaške zadeve in za sodelovanje v vojaških intervencijah po svetu. Nasprotniki vstopa v zvezo Nato so poskušali pozornost prestaviti na širšo socialno-ekonomsko tematiko, saj je razprava, ki vstop argumentira zgolj z (vojaško) varnostjo, izjemno omejena izbira. Danes, 10 let po vstopu v Nato, namreč težko trdimo, da je Slovenija varnejša država. V luči vse večje ekonomske krize in političnih konfliktov na periferiji EU kaže kvečjemu odgovoriti negativno: v Sloveniji je vse manj socialne in ekonomske »varnosti«.
Za to poslabšanje položaja resda ne moremo neposredno kriviti zveze Nato. Toda ob tej priložnosti bi radi opozorili zlasti na dve pomembni točki, v katerih zdaj Slovenija kot članica zveze Nato igra določeno vlogo. Prvič, pri oblikovanju nove vloge Nata še vedno vztrajajo pri unilateralni vojaški politiki ZDA v svetovni areni. In drugič, z afero Patria se je tudi del politične elite na Slovenskem znašel v središču klasičnega primera trgovinske vojne .
Zveza Nato je zabredla v legitimacijsko krizo s padcem Berlinskega zidu in razpadom t. i. Vzhodnega bloka. A veliko časa za nove razprave o poslanstvu zveze v mednarodnem okolju po hladni vojni ni bilo, saj je – če odštejemo letalsko podporno silo v vojni z Irakom – sredi devetdesetih let prišlo do prvega neposrednega vojaškega posredovanja članic zveze Nato. Najprej je bilo na vrsti posredovanje v Bosni, kjer so sile Nata ostale do leta 2004, leta 1999 pa so intervenirale še v takratno Jugoslavijo, se pravi, v dele Srbije in Vojvodine ter zlasti na Kosovo. Na Kosovu so istega leta začeli graditi ameriško vojaško bazo Camp Bondsteel, ki je s 7.000 stalnimi vojaki postala največja ameriška baza na Balkanu. Ta baza deluje predvsem kot središče za KFOR, ki kot mirovna misija sil Nata še vedno skrbi za vzdrževanje miru na Kosovu. Kot vsaka vojaška baza tudi ta nima le miroljubnih namenov. Vlada ZDA jo uporablja tudi kot center v katerem zadržujejo osumljene terorizma. Tako je poročilo evropskega komisarja za človekove pravice Alvara Gil-Roblesa Camp Bondsteel konec leta 2005 označilo »za manjšo različico”Guantanama« (vir: http://dalje.com/en-world/smaller-version-of-guantanamo-in-kosovo/229833). Poleg tega je njena geostrateška lega ključnega pomena za »varovanje« evroatlantske civilizacije na področju med Jadranom in Črnim morjem, ki velja za pomembno strateško interesno področje Rusije in kjer je med drugim poteka izredno pomembna infrastruktura za nafto in zemeljski plin. Kljub razglasitvi neodvisnosti Kosovo v bistvu ima vse značilnosti protektorata, ki sta ga vzpostavlila KFOR in misija EU.
V času vojn v v državah nekdanje Jugoslavije je zveza NATO vsaj ideološko uporabljala termine, kakršna sta »humanitarna intervencija« in »vzdrževanje miru«, a je septembra 2001 z napadom na WTC zavel nov ideološki veter. Ideologijo antikomunizma je takrat dokončno zamenjal antiterorizem, lov na teroriste pa je postal zadostni legitimacijski razlog za vrsto vojaških preventivnih udarov in okupacij. Nato je zaradi napada na eno svojih članic, ZDA, tej ponudil izdatno pomoč in sodeloval pri napadih na Afganistan, medtem ko je v Iraku – zaradi trenj med članicami zveze – prevzel podporne naloge, urjenje domačega prebivalstva, logistiko ipd. Vse bolj je bilo jasno, da je politika ZDA – ne glede na množično nestrinjanje po vsem svetu in celo znotraj zveze Nato – vse bolj vzpostavljala sistem svetovne hegemonije. Eden osrednjih ciljev je bila zaščita demokracije v Perzijskem zalivu, kjer je vojna v Iraku stopnjevala pritisk tako na Iran kot na ostale vzhajajoče azijske sile. Pozneje so bile sile Nata dejavne tudi v vojaškem posredovanju v Libiji in pri problemih s pirati v Somaliji.
Odprto podporo ameriški globalni hegemoniji Nato daje tudi v trenutnih konfliktih in vrenju v Ukrajini. Ob razglasitvi neodvisnosti Krima sta se nova ukrajinska vlada in ruska vlada zapletli v besedne obračune, ki pa lahko kmalu prerastejo v vojaški konflikt. Ameriška vlada in sile Nata ob tem le prilivajo olje. Ožje vodstvo in generalni sekretar zveze niso zgolj obsodili premikov ruskih vojaških enot, pač pa so tudi obljubili zaostritev razmer, spodbujanje sankcij in celo napotitev vojaških enot Nata v vse članice, ki mejijo na Rusijo in Ukrajino (vir: http://www.nato.int/cps/en/natolive/news_108225.htm). Sodeč po politični retoriki in medijskem poročanju, smo spet stopili na tla hladne vojne, ki poziva k izolaciji Rusije in širjenju evroatlantskega interesnega območja, v katerem se zdi, kot da Slovenija nima druge izbire, kot da se vestno ravna po prevladujočem mnenju zdaj Evropske unije, drugič Nata.
Pa si oglejmo še zelo znano zgodbo iz slovenskih medijev z malo drugačne perspektive: afero Patria. Na prvi pogled koruptivni nakupi oklepnikov nimajo nikakršne zveze s članstvom v zvezi Nato. Toda ne pozabimo, da je z napadom na Afganistan ameriška vojska prvič po letu 1983 sprožila večjo ofenzivo in okupacijo Afganistana. To je prineslo posodobitev opreme, in sicer zlasti (lahkih) oklepnikov, varnostnih sistemov in orožja za pehotne enote. Ta proces pa je zadeval vse članice Nata, ki so v teh bojih sodelovale. V tem kontekstu se je v zadnjih letih sprožil tudi oster konkurenčni boj med ameriško korporacijo General Dynamics in finsko Patrio, ki sta poskusila dobaviti novo opremo, orožje in vozila za evropske države. Ameriški General Dynamics, eden od gigantov vojaške industrije, je zlahka dobil večino pogodb v evropskih članicah Nata, medtem ko je finska Patria dobila pogodbe v Sloveniji, Estoniji in na Hrvaškem. V tej luči zgodba o Patrii ni zgodba o tem, da so ameriška podjetja manj koruptivna od finskih. Prav tako to ni zgodba o enostavnem dejstvu, da ob orožarskih poslih potekajo ekonomske vojne, v katerih se vrtijo milijoni, in da si posredniki med korporacijami in obrambnimi ministrstvi z uslugami in svetovanji pridno polnijo svoje zasebne račune. Sporočilo zgodbe o Patrii je prej to, da je slovenska zunanja politika s sodelovanjem v akcijah zveze Nato in z ravnanjem po zunanji politiki ZDA primorana k nakupovanju nove in sodobne opreme. In k pošiljanju vojakov na misije v tujini.
Ne gre tudi pozabiti, da je slovenska vojska pod prisilo članstva prisiljena nakupovati tudi drugo drago vojaško opremo (nove avtomatske puške, lahka vozila za kemijsko in biološko bojevanje, sisteme za protizračno obrambo itd.). Prav tako je zavezana k aktivni zaščiti zračnega prostora nad svojim ozemljem, kar seveda pomeni, da mora zaradi neprimerne sestave vojaškega letalstva najemati tuje letalske sile za potrebe t.i. air policinga. Žalostno je le, da do sedaj niti v enem primeru, ko bi potrebovali posredovanje, do tega ni prišlo pravočasno, kar celoten koncept postavlja v zelo čudno luč. Prav tako ne gre pozabiti dejstva, da so se enote SV zaradi potreb po enotah Nata preformirale in specializirale za posredovalne naloge (misije), tako da iz sestava rednih profesionalnih enot ni razviden obrambni koncept, oz. je zasnovan na načelu posredovanja ali pomoči ostalih članic organizacije v primeru napada na državo.
Kronski dokaz tega je razformiranje vojaškega letalstva, ki je sedaj del pehotnih enot, pri čemer ne obstaja enoten koncept uporabe, temveč je vsak tip oborožitve (posamezni helikopterji in letala) podrejen točno določenim nalogam v podporo kopenskim enotam.
SV je v celoti profesionalizirana, pri čemer se jo obravnava kot poslovni subjekt, saj se je naloga vojske zreducirala na golo vojaško posredovanje, ostale naloge in dela pa so dodeljena zunanjim, seveda zasebnim družbam (priprava hrane, pranje oblačil, varovanje vojašnic….). Koncept splošnega ljudskega odpora je zamenjala plačana vojska, kar v končni fazi pomeni odmik od demokratičnega nadzora vojaških sil – če je vojaški stroj v celoti življenjsko odvisen od političnih odločitev, je jasno, da se bo v primeru družbene krize veliko raje postavil na stran delodajalca.
Na koncu naj opozorimo še na proračunsko stanje obrambnega ministrstva Slovenije. Že nasprotniki vstopa v Nato so trdili, da bi vstop povečal izdatkov. In res: leta 2004 je slovenski vojaški proračun znašal 1.3 % BDP (356 milijonov evrov), medtem ko je leta 2010 znašal že 1.55 % BDP (553 milijonov evrov). Po tem letu začne raven proračuna padati, a zaradi vse večje ekonomske krize isto doleti tudi celoten BDP. Kljub temu ni odveč opozoriti, da slovenski vojaki dejavno sodelujejo na misijah v tujini, pri čemer je Slovenija, relativno gledano, v samem vrhu EU. Gre pač za odličen vir zaslužka! Slovenija podpira mednarodna razmerja moči, ki podpirajo ameriški imperializem in njegove vojaške intervencije, ki gradijo svet, ki ne temelji na solidarnosti in enakost med narodi, temveč na reprodukciji neenakosti in neo-kolonialnih razmerij med centrom in periferijo. Danes se nihče več ne vpraša o pobudah o razminiranju vojnih področij, o (jedrskem) razoroževanju in demilitarizaciji, kar je bil del političnega prostora še v osemdesetih letih 20. stoletja. Zdi se, kot da smo svetlobna leta oddaljeni od mirovniške politike iz časa poznega socializma ali pa aktivnega partizanskega angažmaja, ki se je v času 2. svetovne vojne boril proti fašizmu in imperializmu.
Kako varne se počutite danes, po desetih letih slovenskega članstva v zvezi Nato? Kako slovenski vojaki na misiji v Afganistanu prispevajo k blaginji in razvoju naše družbe? Ne nazadnje, kako ponosni smo, da smo bili ob napadu na Irak prisiljeni podpisati t. i. vilensko izjavo in s tem postati del t. i. koalicije voljnih, ki je podprla napad? V iraški vojni je v osmih letih umrlo vsaj 100.000 civilistov. V afganistanski vojni, ki uradno še vedno ni končana in je letos v svojem trinajstem letu, pa je moralo v Pakistan in Iran zbežati skoraj 6 milijonov Afganistancev. To je le nekaj konkretnih dosežkov zveze Nato, ki skrbi predvsem za apetite ameriške orožarske industrije in za širitev svetovne hegemonije ZDA. Če to zahteva podporo fašistom, kot na primer stranki Svoboda v Ukrajini, to globalnega hegemona ne zaustavi. Na koncu v resnici ostaja le eno vprašanje: kdo nas bo branil pred Natom?
Slikovni vir: https://mnn.s3.amazonaws.com/uploads/attachment/image/0000/0000/0775/full_e08fc387-4313-4844-a943-09c743dbfe59.jpg
