V Iniciativi za demokratični socializem pozdravljamo odločitev Nogometne zveze Slovenije, da z najvišjo predpisano globo kaznuje Nogometni klub Maribor zaradi razpihovanja etnične in kulturne nestrpnosti njegovih navijačev na nogometni tekmi med Olimpijo in Mariborom. Obenem pa opozarjamo, da ne gre za osamljen pojav, s katerim lahko opravimo zgolj z moralno obsodbo in denarno kaznijo nogometne zveze.
Med navijaškimi skupinami so sicer skoraj vedno prisotni tudi pripadniki skrajno desnih gibanj. Toda vihranje neonacističnih zastav in sovražni transparent, razvit čez celotno tribuno na enem največjih javnih športnih dogodkov sredi Ljubljane ob 70. obletnici osvoboditive izpod fašizma in nacizma, nista posledica delovanja osamljenih skrajnežev, temveč splošne normalizacije sovražnega govora v javnosti.
Kot je bilo pričakovati se na dogodek ni odzvala nobena od koalicijskih strank, ki se prištevajo v liberalno sredino, ali celo socialdemokratsko levico. Saj so – skupaj z nekritičnimi mediji – same odgovorne za protimigrantsko histerijo, ki so jo sprožile med prebivalstvom. Ne pozabimo: če se je še pred enim letom večina prebivalstva posmehovala sosednji Madžarski in njenemu Orbanu, so danes politike, ki jih je uvedel Orban, v Sloveniji ne le sprejemljive temveč samoumevne. In če je še septembra velika večina prebivalstva odločno nasprotovala postavitvi ograje na meji, je danes, dva meseca kasneje, ta zaželjena.
Prejšnji teden je slovenska policija objavila novico, da je 99,99% migrantov neproblematičnih in da aktivno sodelujejo z državnimi organi. Vzrokov za obrat javnega mnenja torej nikakor ne moremo iskati v dejanskih slabih izkušnjah lokalnega prebivalstva ali državnih organov z migranti, temveč v diskurzu oblasti in medijev, ki sta, skupaj z vladnimi ukrepi, v državi umetno uvedla izredne razmere. Tako so mediji poročali o migrantskih tokovih in valovih ter »evropski migrantski krizi«, kot da v tej humanitarni katastrofi ne bi bili ogroženi begunci, ki bežijo iz vojnih žarišč in ekonomsko uničenih držav, temveč lokalno evropsko prebivalstvo. Vlada je skušala po hitrem postopku sprejeti zakon s katerim bi razširila vojaška pooblastila in na meje poslala vojsko v polni bojni opremi ter namestila bodečo žico. Premier Cerar je v državnem zboru to skušal opravičiti s preprečevanjem humanitarne katastrofe na slovenskih tleh, kot da bi bila bodeča žica najbolj samoumeven pripomoček za reševanje humanitarnih kriz.
Če situacijo poskušamo razumeti sistemsko, jasno vidimo, da se ponavljajo vzorci iz prve polovice 20. stoletja. Tudi takrat je kriza kapitalizma omogočila vzpon radikalnim desničarskim gibanjem. Vendar ta vzpon ne bi bil mogoč brez pasivne ali aktivne podpore takoimenovane liberalne sredine. V Nemčiji je ta skrajno desnico uporabljala za discipliniranje delavcev ter kot orožje v boju proti delavskim gibanjem in levičarskim strankam, ki so si prizadevale za spremembo družbenega sistema, vse dokler ji ni ušla izpod nadzora ter sprožila svetovno vojno.
Danes smo priča podobnim razmeram. Domači in tuji politično-kapitalski sloji že dlje časa tolerirajo ali celo aktivno podpirajo skrajna desničarska gibanja, predvsem na evropski periferiji, kjer je socialno opustošenje največje. Sistemski rasizem uradne politike Evropske unije pa se kaže v odsotnosti skupne migracijske politike in v obliki ograj, ki vznikajo na mejah njenih držav članic. Vladajoče stranke in vladajoči razredi v Evropi nimajo problemov z Orbanom, ukrajinskimi neonacisti, ali grško Zlato zoro. Nasprotno, slednja je njihova zaveznica v boju proti možnosti drugačne politike utelešene v Sirizi, za zlom katere so izkoristili vsa pravna, politična in ekonomska sredstva, ki so jim bila na voljo. Zdaj pa so poskus sirskega prebivalstva ubežati pred vojno, ki jo neposredno povzroča zunanja politika evropskih držav in članic NATO pakta, učinkovito izkoristili za preusmeritev jeze prebivalstva na migrante, ki so postali idealni grešni kozel kapitalističnega sistema.
Zato danes v Sloveniji ni več problematična korupcija politike in gospodarstva, niso več problematične periodične krize kapitalizma, ki povzročajo brezposelnost in revščino, in ni več problematičen socializiran zasebni dolg, ki ga odplačuje celotno prebivalstvo. Nogometni huligani, ki izvirajo iz deprivilegiranih okolij, krivce za svoje socialne težave poenostavljeno iščejo v še bolj deprivilegiranih in revnejših od sebe – v tujcih oziroma migrantih. V primeru Maribora gre za mesto, ki je v zadnjih 25 letih že drugič priča ekonomskemu uničenju, medtem ko sta visoka stopnja brezposelnosti in deložacije družin vsakdanja. Slab socialni položaj v mestu, ob rasističnem diskurzu medijev in politike, omogoča hiter vzpon skrajne ulične desnice, saj njeni politični cilji postajajo cilji parlamentarnih političnih strank. Lokalno prebivalstvo in »naš« način življenja naj bi namreč ogrožali migranti, čeprav so sami žrtve istega sistema, ki na Bližnjem vzhodu seje smrt z vojaškimi intervencijami in prodajanjem oborožitve nedemokratičnim režimom, Evropo pa sili v radikalno varčevanje, ki ukinja vse pridobitve socialne države 20. stoletja. In ali ni pravzaprav to tisto, kar ne uničuje le življenj migrantov, temveč vseh nas?
