V Siriji zadnjih pet let divja krvava vojna, ki ji ni videti konca. Arabska pomlad je zajela tudi to državo in sprožila demonstracije, ki so zahtevale spremembo sistema in odstranitev Bašarja Al-Asada z mesta predsednika države. Podobno kot v Egiptu, Iraku, Tuniziji in Libiji so se demonstracije kmalu sprevrgle v krvave spopade med policijo/vojsko in protestniki. V prvem resnejšem spopadu, ki se je zgodil v mestu Daraa na jugu države, je umrlo sedem policistov in trije protestniki. Evropske medije so ob tem preplavili naslovi o nedemokratičnem vodstvu in nasilnemu zatiranju mirnih protestnikov s strani režima, zamolčali pa so dejstvo, da so bili nekateri izmed policistov ubiti s strelnim orožjem. Šele mesece kasneje so evropski mediji poročali, da je bilo med množico protestnikov ogromno ljudi oboroženih, na strehah pa so opazili tudi ostrostrelce.
Prav tako iz medijskega poročanja nismo izvedeli, da je zahodni svet pod vodstvom ZDA v imenu odstranitve Al-Asada dovolil svojim regionalnim sunitskim zaveznicam Turčiji, Savdski Arabiji in Katarju popolno radikalizacijo in islamizacijo upora. Omenjene države so podprle do takrat relativno nepomembne skrajne sunitske skupine, iz katerih so, ob denarni, logistični in vojaški pomoči, nastale velike salafistične vojske. Te oborožene skupine so pretežno mirne in sekularne proteste z zahtevami po demokratizaciji režima izkoristile za stopnjevanje konflikta, ki je privedel do vojaškega spopada z mozaikom oboroženih salafističnih uporniških skupin na terenu. Celo v medijih povsem spregledano poročilo If the Castle Falls fundacije Tonya Blaira poroča o tem zaskrbljujočem trendu, in ugotavlja, da se zgolj 38-odstotkov protivladnih upornikov zavzema za uvedbo parlamentarne demokracije v Siriji. Po drugi strani kar 60-odstokov upornikov podpira enako skrajno sunitsko ideologijo kot Islamska država, vse skupaj pa 68-odstotkov uporniških skupin podpira uvedbo islamskega prava kot temelja prihodnje ureditve Sirije. V Siriji, za katero je značilna velika raznolikost prebivalstva, bi prevlada skrajnih sunitskih skupin zagotovo negativno vplivala na etnične in verske manjšine.
Še bolj pristransko so mediji poročali o napadu s kemičnim orožjem v Ghouti dve leti po začetku spopadov. 18. avgusta 2013 je namreč v Sirijo na povabilo oblasti, ki je želela dokazati, da ne uporablja kemičnih orožij, prispela odprava Združenih Narodov. Le tri dni kasneje, 21. avgusta, pa se je na območju Ghoute, ki so ga nadzirale islamistične uporniške skupine, zgodil napad s kemičnim orožjem, natančneje, z živčnim plinom sarin, s katerim je bilo pobitih več kot 1.300 ljudi. Mediji so znova pisali o diktaturi in zatiranju Asadovega režima, ki naj bi bil odgovoren za napad. Vse do objave končnega poročila Združenih narodov, v katerem so odgovornost za napad pripisali upornikom, so tako uradna zahodna politika kot nekritični mediji Asadovemu režimu očitali uporabo kemičnih orožij zoper civiliste, kljub temu, da je Asad vpletenost zanikal. Glede na to, da je predsednik ZDA Barack Obama pred napadom zatrdil, da bodo ZDA posredovale v Siriji le v primeru kemičnega napada, pa se lahko upravičeno vprašamo, ali ni bil namen napada v trenutku, ko so bili v Siriji opazovalci ZN, ravno priskrbeti izgovor za ameriško intervencijo proti Asadu?
Ob objavi končnega poročila ZN mediji svojega predhodnega poročanja niso zanikali, niti niso problematizirali ameriškega posredovanja v Siriji, ki po dveh letih spopadov ni prineslo nobenega učinka. In če mediji, skupaj z vladajočo zahodno politiko, pograbijo vsako priložnost za napad na Asadov režim, so precej bolj zadržani, ko gre za Erdoganovo Turčijo. Turčija, ki ne skriva želje po vmešavanju v sirsko dogajanje, znotraj svojih meja pa odreka temeljne pravice kurdski manjšini in pri tem uporablja vojaško silo nad civilnim prebivalstvom, je v strahu pred avtonomijo Kurdov v Sirji aktivno podprla islamistične skupine, med njimi tudi Islamsko državo. O tem sodelovanju so poročali kritični turški mediji, medtem ko je bila ta tema v zahodnih medijih obravnava le redko, na primer v časopisih The Guardian in Jacobin. Tudi izčrpno poročilo raziskovalcev Univerze Columbia, ki dokazuje neposredno turško podporo skrajnim islamistom, je ostalo brez ustreznega odziva oziroma obravnave. Še huje je na ravni političnega delovanja zahoda, saj se Turčiji priznava pravico do obrambe, ko v nasprotju z mednarodnim pravom bombardira sever Iraka, pravico do boja proti terorizmu, ko z vojaškimi operacijami zatira lastno kurdsko manjšino, za nameček pa se ji omogoča še ugodnosti v pogajanjih za vstop v Evropsko unijo v zameno za reševanje “evropskega” begunskega vprašanja.
Te dni so zahodne medije spet preplavile podobe sestradanih ljudi iz Madaye. Tudi v tem primeru so mediji odgovornost že vnaprej nekritično naprtili Asadovemu režimu. Mesto, ki ga nadzirajo uporniki, namreč oblegajo vladne sile, ki naj ne bi dovolile dovoza hrane v mesto, zaradi česar so ljudje prisiljeni v prehranjevanje z živalmi, listjem in travo. Ob tem velja omeniti, da je lokalno prebivalstvo pretežno sunitsko, portal Al-Masdar in skupnost Free Syria pa sta objavila posnetke s protesti v podporo Asadovemu režimu pred mesecem dni in novejše posnetke, na katerih prebivalci krivijo upornike za stanje v mestu. Glede na to in glede na dosedanje poročanje lahko vsaj upravičeno podvomimo, da skušajo vladne sile izstradati lokalno prebivalstvo, povsem mogoče pa je, da drži nasprotna interpretacija, namreč, da uporniki blokirajo transport hrane v mesto, obenem pa ljudem ne dovolijo izhoda.
Iz povedanega lahko sklepamo, da vojna v Sirji ne poteka po črno-belem scenariju, temveč gre za preplet regionalnih in globalnih interesov in teženj, ki vse bolj grozijo, da bodo izbruhnili v vsesplošni regionalni konflikt med suniti in šiiti. Nasproti temu črnemu scenariju se je treba zavzeti za takojšen mirovni proces pod pokroviteljstvom ZN, v katerega bodo vključeni tako tisti del opozicije, ki se zavzema za parlamentarno demokracijo, kurdska in preostale sirske manjšine, kot oblast v Damasku.
