Komentar: Sašo Slaček, raziskovalec na FDV
Kljub temu, da je Ustavno sodišče priznalo, da Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D) odpravlja protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, se je s petimi glasovi proti štirim odločilo razveljaviti sklep Državnega zbora o zavrnitvi razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D). Skratka, Ustavno sodišče trdi, da bi referendumska zavrnitev ZZZDR-D povzročila kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar s tem po mnenju Ustavnega sodišča ni prav nič narobe. Argumentacija tega nenavadnega sklepa sloni na dveh prav tako nenavadnih premisah:
-
da o sprejemljivosti kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin odloča to, ali je bila protiustavnost odpravljena na neposredni ali “posredni” način. Ustavno sodišče namreč nikoli ni ugotovilo protiustavnosti ZZZDR, temveč Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (odločba U-I-425/06). Državni zbor se je odločil protiustavnost odpraviti “posredno”, torej s spremembo ZZZDR, ne pa zakona, pri katerem je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost. V tem primeru Ustavno sodišče tudi ne čuti nikakršne dolžnosti, da zaustavi referendum, ki ima lahko protiustavne posledice. Imamo torej kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so nedopustne, in druge, ki so dopustne, med njimi pa razlikuje samovolja Ustavnega sodišča;
-
da je razpisati referendum nedopustno zgolj o zakonih, ki odpravljajo tisto protiustavnost, “ki jo je predhodno v svojih odločbah že ugotovilo Ustavno sodišče”. Kljub prvi premisi namreč obstaja nevarnost, da je tudi sam ZZZDR protiustaven. Če je temu tako, to pomeni, da nimamo več opravka s sprejemljivimi, po “posredni” poti proizvedenimi kršitvami človekovih pravic in temeljnih svoboščin; Ustavno sodišče si torej ne more mirno umiti rok. Zato se je odločilo še razširiti kategorijo sprejemlijvih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na vse tiste, ki jih ni predhodno ugotovilo v svojih odločbah.
Primerjajmo to odločbo s tisto, ki jo je Ustavno sodišče izdalo pred manj kot tremi leti, o dopustnosti referendumov o Zakonu o slovenskem državnem holdingu, in o Zakonu o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (odločba št. U-II-1/12, U-II-2/12). Takrat Ustavno sodišče zakonodajnega referenduma ni dovolilo razpisati, to odločitev pa je utemeljilo z argumentom “ker je Janez tako rekel”. Oziroma nekoliko obširneje:
“Državni zbor zatrjuje, da bi bilo zaradi odložitve uveljavitve in zaradi zavrnitve ZSDH in ZUKSB na referendumih ogroženo učinkovito delovanje pravne in socialne države z zagotavljanjem izvrševanja njenih pomembnih funkcij ter zagotavljanje pravic do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave), zdravstvenega varstva (prvi in drugi odstavek 51. člena Ustave), pravic invalidov (52. člen Ustave) in drugih človekovih pravic, med njimi tudi pravic do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave) in do varstva dela (66. člen Ustave). K temu dodaja še dolžnosti države spoštovati sprejete mednarodne obveznosti (8. člen Ustave) in zagotavljati učinkovitost pravnega reda Evropske unije (tretji odstavek 3.a člena Ustave).”
Takrat je zadostovala zgolj hipotetična možnost, da bi z zavrnitvijo Zakonov o državnem holdingu in o slabi banki na neznan način ob neznanem času na neznanem kraju nastale protiustavne posledice. Da bi presodilo verjetnost te hipotetične možnosti, Ustavno sodišče ni potrebovalo strokovnega mnenja, temveč se je zadovoljilo kar z mnenjem Državnega zbora. In to celo kljub dejstvu, da se je večina strokovne javnosti izrekla proti slabi banki. Pred slabimi tremi leti je delitev oblasti torej zgledala tako, da je zakonodajna veja kar sama presojala o (proti)ustavnosti posledic zakonov, ki jih je sprejemala. Če je Ustavnemu sodišču takrat zadostovala zgolj hipotetična možnost protiustavnih posledic, danes mu niti dejstvo, da je v preteklosti samo ugotovilo protiustavnost, ne zadošča. Namesto da bi varovalo ustavo, si izmišlja pogoje, v katerih so kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin dopustne.
Vendar pa se moti, kdor meni, da je Ustavno sodišče v teh primerih ravnalo nekonsistentno. V obeh primerih je branilo samovoljo oblasti v odnosu do državljanov. V obeh primerih je branilo red, v katerem je človek pogrešljiv, banke pa nedotakljive. V obeh primerih je branilo sistem, v katerem smemo odločati o vsem le, dokler naše odločitve ne prizadanejo interesov tistih na vrhu. V obeh primerih je branilo sistem, v katerem nam je dovoljeno, da drug drugemu svobodno skačemo za vrat zaradi napačne barve kože, napačne spolne usmerjenosti, napačne narodnosti ali napačne pričeske zato, da nas lahko medtem nemoteno ropajo.
