Gospod predsednik, spoštovane kolegice in kolegi!
Gospa kanclerka, kmalu se boste povzpeli sem k mikrofonu in se samozadovoljno trkali po prsih, in potem bomo ure dolgo poslušali govornice in govornike koalicije, ki vas smejo seveda le hvaliti. Toda če pogledamo trenutno situacijo v Nemčiji, Evropi in v svetu in si prikličemo v spomin, kakšen delež, gospa kanclerka, imate pri tem prav vi osebno, se sprašujemo, kako ste nanj lahko celo ponosni.
Da, živimo v bogati deželi, ki proizvaja dobre avtomobile in stroje, po katerih je povpraševanje v tujini. Toda ta dežela je razdeljena dežela. Dežela, v kateri nas delo že dolgo ne varuje več pred revščino, dežela, kjer je dediščina naših prednikov postala pomembnejša kot prava izbira poklica. Je dežela, kjer se komaj kaj še investira, kjer ceste in mostovi razpadajo in kjer nemalo otrok odrašča v zanemarjenih stanovanjskih predelih in jim je krateno osnovno izobraževanje. [...] Toda solidnih javnih financ ni brez dinamičnega gospodarstva, brez potrošnikov z dovolj denarja v žepu, ki si lahko privoščijo dobro življenje. Ni jih brez podjetij, ki na podlagi povpraševanja tudi investirajo, namesto da svoj denar skladiščijo ali svoje delničarje osrečujejo z rekordnimi dividendami. Tudi jih ni, ko prav najbogatejše družine in največji koncerni prispevajo komaj kak ubog evro k financiranju skupnosti, pri tem pa država gleda stran.
“In zato je zame izravnan proračun pravzaprav ime za ničelno kompetenco v gospodarski politiki”, pravi Peter Bofinger o gospodarski politiki gospe Merkel. Morda se še spominjate, kaj ste lahko slišali avgusta v lepem mestu Lindau ob Bodenskem jezeru: “Merklova vodi … povsem napačno politiko”; “Zdi se, da Merklova ne razume resnosti situacije”; “govor Merklove je ena sama katastrofa” – pozor, to ni kak zapis srečanja Die Linke, pač pa mnenja Nobelovih nagrajencev za ekonomijo. A to vas očitno ne zanima.
[...] Nemško gospodarstvo stagnira, vse napovedi za naslednje leto se korigirajo močno navzdol. Tako zaradi konjukturnih kot načelnih razlogov potrebuje ta dežela več investicij. Navkljub glasno napovedanim programom investicij bo delež investicij v skupnih izdatkih po napovedih vlade v naslednjih letih naprej padal: od aktualnih 10,1% na 8,3% v letu 2018. Tolikšno ekonomsko ignoranco je težko dojeti. In pri tem ne gre le za ceste in mostove. Gre za prihodnje tehnologije in inovacije in kdor meni, da za to skrbi trg, naj se vpraša, zakaj so danes domala vse pomembne digitalne tehnologije v rokah podjetij iz ZDA, vključno z globalnim nadzorom. Ne zato, ker tam trg bolje deluje, temveč zato, ker je – vsaj poprej – ta področja v ZDA država izdatno podpirala. Skoraj vso tehnologijo današnjega iPhone so razvili v državnih raziskovalnih centrih, ne v garaži Steva Jobsa.
Kdor misli, da je temeljni tehnološki preobrat, kot denimo energetski, mogoč brez množičnih javnih investicij v raziskave, ta res ne ve, za kaj gre. Zvezna vlada pa se raje kot s takšnimi vprašanji ukvarja z zaščito vlagateljev. Oziroma natančneje rečeno, se s temi vprašanji sploh ne ukvarja. Namesto tega gospodarski minister Gabriel uprizarja nenavaden ples in javnosti meče pesek v oči. Govorim o načrtovanih trgovinskih sporazumih CETA in TTIP in njunem posebnem institutu arbitražnih sodišč, ki bi velikim multinacionalkam ob vsakem zvišanju minimalnih plač in sprejetju okoljske zakonodaje omogočil tožbe proti državi.
Gospod Gabriel, očitno v svoji politični agendi ne načrtujete več zvišanja minimalne plače ali varovanja okolja: vsekakor ste sedaj razglasili, da posebnih arbitražnih sodišč žal ne nameravate izločiti iz sporazuma CETA. Vendar, gospod Gabriel, če arbitražna sodišča ne bodo izločena, potem mora Nemčija ta sporazum gladko zavrniti! Oba sporazuma imata vendar le en cilj: plače, socialne standarde in varstvo potrošnikov še naprej zniževati in ščititi kapitalizem pred zahtevami demokracije. Potem se pravzaprav lahko takoj povsem odrečemo volitvam in parlamentarizmu. Ker parlament, ki ne bo smel več oblikovati nobenih zakonov, ki ne ugajajo bankam in multinacionalkam, postane samo gledališka predstava, in za gledališče je parlament vendar predrag in najbrž tudi premalo zabaven.
Znani ordoliberalec Alexander Rüstow je že pred pol stoletja svaril, da bo država, ki začne hraniti zveri organiziranih interesov podjetij, na koncu sama požrta. No, bilo je nenavadno, kako zelo se je zvezna vlada po razkritju davčne afere v Luxemburgu trudila zadevo prezreti. Mislim, da ste bili v resnici prav tako malo presenečeni kot jaz. Že dolgo vemo, da takšni modeli obstajajo ne le v Luxemburgu, temveč tudi na Nizozemskem, Irskem in v številnih drugih državah EU. Obstajajo ocene, da nemško državo vse to stane letno 100 milijard evrov. [...] Seveda se lahko s takimi praksami tudi v Nemčiji prekine, enostavno se zakonsko predpiše, da obresti, pristojbine na licence in patente, ki so v državi prejemnici manj kot 25% obdavčeni, v Nemčiji niso nič več davčna olajšava.
[...] Zvezni statistični urad je pravkar objavil alarmantne številke, ki kažejo, da tveganje revščine pri starejših od leta 2006 nenehno narašča. Vedno več ljudi mora zaprositi za osnovno zavarovanje, kar pomeni, da morajo na jesen življenja životariti s socialno pomočjo. In česa se domisli zvezna vlada, da bi pokrpala črno luknjo? Zmanjšuje zvezne subvencije za pokojninsko blagajno in znižuje prispevek za pokojninsko zavarovanje.
Toda manj ko je v blagajno vplačano, toliko manj seveda pride iz nje – v tem primeru za upokojene. In zdi se, da je prav to cilj: od začetnih zmanjševanj pokojnin s strani SPD in Zelenih je nivo pokojnin padel s 53 na 48 odstotkov. In v prihodnje naj bi šlo še navzdol. Hkrati subvencioniramo 27 milijard evrov za produkte, s katerimi financiramo provizije raznih zavarovalnic in skladov, medtem ko varčevalci praviloma ne dobijo nazaj niti tistega, kar so vplačali. Kljub temu pa naj bi se s to prakso nadaljevalo. Zatorej, prenehajte ropati pokojninsko blagajno! Prenehajte zapravljati javni denar za goljufive produkte in vzpostavite pokojnine, ki bodo zagotavljale varen življenski standard vsem nad 65 let.
A ne gori le pri pokojninah. Dva tedna nazaj je bila s podporo največjega socialnega združenja VdK vložena ustavna pritožba “za človeku dostojno nego”. Gre za katastrofalno stanje in izjemno pomanjkanje kadrov v številnih domovih za oskrbo. Tudi v številnih nemških bolnišnicah vladajo razmere, nevredne bogate dežele. Od sredine 90. let so se v bolnišnicah delovna mesta na področju nege zmanjšala za več kot 10 odstotkov. In Nemčiji gre dobro, pravi gospa kanclerka! Zato zvezno subvencijo zdravstvenim skladom v naslednjih dveh letih zmanjšujete za celih 6 milijard evrov.
Bodo zaradi revščine ponižani in nege potrebni upokojenci umirali prej? Glavno, da živi uravnotežen proračun – zdi se, da je to vaša logika. Kakšna neverjetna politika!
Dostojanstvo človeka je nedotakljivo, je najvišje ustavno načelo Nemčije. Velja tudi za starejše, bolne in tiste, ki potrebujejo pomoč pri negi. Zato vas pozivam, da prenehate s človeka nevredno dvorazredno medicino. Za državljane oblikujte takšno zavarovanje, v katerem bo vsakdo plačeval v skladu s svojimi dohodki ter v primeru bolezni in nege dobil storitve na najvišji ravni. Bolezen pač ni stvar dobičkonosnosti.
Tudi mantra “nobenih višanj davkov” spada k nenehnim molitvam te vlade. Vendar natanko veste, da zmanjšanje državnih subvencij vodi k višanju premij številnih zdravstvenih zavarovalnic, kar neto dohodek normalnega državljana enako zmanjšuje kot povišan davek. Obstaja pa seveda pomembna razlika: zvišane premije plačujejo izključno zavarovani po zakonu, torej predvsem delavci. Tisti z normalnimi zaslužki so odstotkovno bolj obremenjeni kot tisti z visokimi, pa tudi ljudje z zelo nizkimi dohodki morajo plačevati premije, medtem ko jih obdavčitev (visokih) dohodkov seveda ne bi dosegla.
Vaše govorjenje proti povečevanju davkov je zato zlagano. Nobenih pomislekov nimate ob dodatni obremenitvi zaposlenih s povprečnimi dohodki, ki danes že skoraj polovico svojih dohodkov plačujejo za davke in druge dajatve. Kar v resnici mislite, je: nobenih povečanj davkov za bogate. To je tisto, za kar vam gre.
Očitno vam, gospa kanclerka, še nihče ni razložil povezave med dolgovi in premoženjem. Denar namreč ne izgine, menja le lastnika. V preteklih petnajst letih je v Nemčiji pod vašim vodstvom in vodstvom vašega predhodnika Schroederja res veliko denarja menjalo lastnike. Milijarde so romale na zasebne račune – preko davčnih olajšav podjetjem in premoženja, in preko milijardnega reševanja bank. Rezultat je, da se je v zadnjih 15 letih javni dolg več kot podvojil – ravno tako pa tudi zasebno premoženje miljonarjev in multimiljonarjev. In ker dolgovi in premoženje spadajo skupaj, ponovna uvedba davka na premoženje ne bi bila razlastitev, temveč enostavno vračilo – denar bi ponovno menjal lastnika, od zasebnih računov multimiljonarjev k boljšemu izobraževanju, dobri javni infrastrukturi, boljši negi ter spodobnim pokojninam.
Vaše zmanjšanje dolgov, gospa Merkel, pomeni zmanjšanje sociale. Naša rešitev je obdavčenje miljonarjev. Medtem ko miljonar v povprečju dosega donos na kapital med 5 in 10 odstotki, mali varčevalec s svojimi privarčevanimi groši že dolgo plačuje za vašo napačno krizno politiko.
[...] S tem ste sindikate številnih sektorjev onesposobili za stavko. Kar poskusite stavkati v podjetju, kjer je tretjina najemnih delavcev, tretjina pogodbenih, od ostalih ima pa le še polovica delo za določen čas. Ustrezno temu sledi tudi razvoj plač. [...] Prepovejte najemno delo in zlorabljanje pogodb o delu, prepovejte neutemeljene časovne omejitve, ki zaposlene držijo v stalni odvisnosti in strahu. To bi bile reforme, ki bi to deželo peljale naprej. A potreben je pogum za spopad z “zverjo organiziranih interesov podjetij”.
Gospa Merkel, človek ima vsekakor občutek, da so vam bolj pomembni interesi ameriške vlade in ameriškega gospodarstva kot pa interesi nemškega gospodarstva. V svojem govoru v Sydneyu ste bili ogorčeni, češ da 25 let po padcu berlinskega zidu še vedno obstaja “staro razmišljanje o vplivnih območjih”, ki krši mednarodno pravo. “Kdo bi si to lahko predstavljal,” ste vzklikali. Zato se sprašujemo, kje pravzaprav živite? In kje ste živeli zadnja leta? Kje ste živeli, ko so ZDA kršile mednarodno pravo v Iraku, da so širile svoj vpliv na iraško nafto? Kje ste bili, ko je bilo z nemškim sodelovanjem kršeno mednarodno pravo v Afganistanu? Kje ste bili, ko je bila bombardirana Libija ali ko je Zahod proti Asadu oboroževal sirsko opozicijo, vključno z dobavo orožja Islamski državi? Je vse to po vašem mnenju v skladu z mednarodnim pravom? In seveda pri tem tudi nikoli ne gre za vplivna območja?
Če smem, bi vam na tem mestu v branje priporočila knjigo dolgoletnega vodilnega misleca ameriške zunanje politike, Zbigniewa Brzezinskega, Edina svetovna velesila: ameriška strategija prevlade. V zvezi z Evropo se Brzezinski zavzema za vztrajno širitev Nata na vzhod, najprej na Srednjo Evropo, potem na jug in preko Baltskih republik do Ukrajine. To pa zato – kot avtor prepričljivo utemelji –, ker se “z vsako širitvijo … poveča neposredo vplivno območje ZDA”.
Vam to “staro razmišljanje o interesnih območjih, ki se zelo uspešno udejanja,” ni vzbudilo pozornosti? Če ste dejansko tako naivni, potem ste že zaradi tega precej neprimerni za vodenje velike države. Če govorimo v jeziku Brzezinskega, spadate k evropskim vazalom, ki ZDA podpirajo pri uveljavitvi njene strategije.
[...] In zdaj ste Nemčijo potisnili v položaj nove hladne vojne z Rusijo, ki uničuje politično ozračje in ogroža mir v vsej Evropi. Skupaj z drugimi ste zanetili nesmiselno gospodarsko vojno, ki masivno škoduje tako nemškemu kot evropskemu gospodarstvu. [...] Svarite pred požarom, toda gospa Merkel, sami vendar spadate k tistim, ki tekajo naokrog s prižgano vžigalico. “Verbalni napad je bil vedno uvod v nekaj hujšega”, vam je po vašem govoru v Sydneyu vzkliknil Hans-Dietrich Genscher.
Ne, Putina ne moremo imeti radi, pa tudi ruskega kapitalizma z njegovimi oligarhi ne. Toda diplomacija pomeni, da resno upoštevamo nasprotnikove interese, ne pa da jih ignorantsko prezremo. Helmut Kohl in Mihail Gorbačov sta oba svarila, da brez nemško-ruskega partnerstva v Evropi ni stabilnosti in varnosti.
Bivši predsednik SPD Platzeck je opozoril na to, da se je trgovina med Rusijo in ZDA v letošnjem letu povečala, medtem ko sta Evropa in zlasti nemško gospodarstvo beležila milijardne padce. Namesto na razum očitno stavite na brezumje. V Ukrajini sodelujete z režimom, v katerem so pomembne funkcije v policijskem in varnostnem aparatu zasedli izpričani neonacisti. Poroschenko govori o totalni vojni, bolnišnicam in upokojencem v vzhodni Ukrajini je ukinil vsa izplačila. Za premierja Jazenjuka so uporniki »zverine, ki jih je treba iztrebiti«.
Namesto povezovanja s takšimi hazarderji potrebujemo takšno nemško zunanjo politiko, kateri bosta varnost in mir v Evropi ponovno pomembnejša kot navodila iz Washingtona. V letu, ko mineva 100. obletnica začetka prve svetovne vojne in 75. obletnica začetka druge, se je potrebno spomniti na izjavo Willya Brandta: “Vojna ni ultima ratio. Vojna je ultima irratio.” Vojna ne sme biti nikoli več sredstvo politike. Zatorej, vrnite se k diplomaciji. Prekličite sankcije. [...] Nehajte se igrati z ognjem.
Naj povzamem: gospa Merkel, vaša politika je Nemčijo razdelila in se pregrešila nad njeno prihodnostjo, saj nimate poguma, da bi se zoperstavili organiziranim interesom bank in koncernov. Zapravili ste dediščino politike razoroževanja ter Evropo pripeljali v novo hladno vojno, na rob velikega požara, ker nimate poguma postaviti se po robu ZDA. To ni izkupiček, na katerega bi lahko bili ponosni. Državljanke in državljani te dežele si na vsak način zaslužimo boljšo politiko. Politiko, ki bo pravico do blaginje za vse naposled vzela zares ter se vrnila k politiki dobrososedskih odnosov z vsemi evropskimi narodi.
Po magnetogramskem zapisu govora z dne 26. 11. 2014 prevedla Mateja Hočevar
