Vse od razpada nekdanje Jugoslavije je Makedonija izvajala reforme, s katerimi je želela ugoditi zahtevam neoliberalnega evropskega trga in si tako tlakovati pot k evropskim integracijam. Ko smo Makedonci te zahteve izpolnili, smo pristali na socialnem dnu Evrope in kot kaže, bomo tam tudi ostali.
Tako kot za večino postsocialističnih držav je tudi za Makedonijo obdobje tranzicije predstavljalo travmatično izkušnjo. Ta izkušnja je vezana na vzpostavitev novih institucij in s tem tudi na novo delitev moči. V zadnjem času je tako makedonska politična oblast prekinila z vsemi tradicijami pravične porazdelitve družbenega bogastva oziroma tistega, čemur smo včasih rekli socialna država. Zmanjšale so se socialne in zdravstvene pravice ter pravice do izobrazbe, ki so ključne delavske pravice in pravice “navadnih” ljudi.
Vse to se počne v imenu gospodarskega napredka in borbe proti brezposelnosti. Že desetletja stopnja brezposelnosti v Makedoniji ostaja nad 30 odstotki in je eden od največjih problemov, s katerimi se soočamo, problem, ki močno vpliva na delovanje naših institucij in na splošno družbeno ozračje ter na pojmovanje svobode in kulturnih norm.
Naj še poudarim, da je stopnja brezposelnosti pri mladih kar 55-odstotna in da kar 24,6 odstotka otrok živi v družinah, v katerih je vsaj eden od staršev brezposeln. Trenutno 30,4 odstotka ljudi živi pod pragom relativne revščine, kar pomeni, da sicer služijo denar, a ga nimajo dovolj, da bi se udejstvovali v družbenem, kulturnem in ekonomskem življenju. Ta odstotek se le še povečuje. Stopnja absolutne revščine znaša 14,7 odstotka, zaobsega pa vse, ki živijo z manj kot dvema dolarjema na dan in si niso sposobni zagotoviti osnovnih življenjskih pogojev.
Prevladujoča argumentacija za to družbeno regresijo se znotraj makedonske družbe vrti okoli strankarskih obtoževanj in spopadov med političnimi elitami, hkrati pa se nihče ne loti analize strukturnega položaja makedonske ekonomije. V Makedoniji obstaja resen problem, kako se umestiti znotraj neoliberalnega evropskega trga. Ta majhna država naj bi odprla meje za tujo konkurenco ter ji zagotovila okolje, prijazno investicijam. Vsi vemo, kaj to pomeni. Dobrikanje velikim investitorjem ni prazna ideja, a ne gre zgolj za to. Za velika podjetja moramo odvzeti pravice delavcem, zreducirati socialne transferje na minimum, zmanjšati davke in odpraviti vse administrative ovire za tuja podjetja (in pripraviti ugodnosti za večino teh podjetij).
Ta ideologija se je globoko zasidrala v naši družbi in tako se ideja kapitalistične utopije udejanja v družbeni regresiji z distopičnimi elementi. Zdaj je Makedonija delno integrirana v tržno strukturo, imenovano Evropska unija; brez možnosti mobilnosti delavcev in brez solidarnosti bogatih nacionalnih držav, ki imajo najboljši položaj v tej nepravično strukturirani ekonomiji. Posledično je makedonska družba najbolj razslojena v Evropi. Ginijev koeficient, ki meri stopnjo neenakosti, znaša 43,6, hkrati pa beležimo močno nazadovanje na vseh lestvicah, ki merijo stopnjo demokratičnosti in svobode.
Kar se tiče avtoritarnih političnih elit, moramo izpostaviti, da so makedonski plutokrati akumulirali toliko moči v domači javni sferi, da ljudje slišijo in poslušajo le še njihova mnenja. Sporočilo tistih brez moči pa ostaja neuslišano. Manjšina, ki se znotraj tega nedemokratičnega prostora še vedno upira, o svojih idejah razpravlja v alternativnih medijih in na konferencah nevladnih organizacij, kjer njen glas ostaja omejen. Če bo Makedonija želela ohraniti majhen delček demokratičnih pridobitev, na podlagi katerih naj bi gradili svoje prihodnje družbene odnose, se bo morala spopasti z mnogimi izzivi. Situacija postaja vse bolj napeta in obstaja velika verjetnost, da bo ta farsa postala tragedija.
Tekst o položaju v Makedoniji je prispeval makedonski tovariš Kire Vasilev.