Rasizem in fašizem v današnji Evropi

against-golden-dawn

27. april je dan spomina na boj proti zgodovinskemu fašizmu v času druge svetovne vojne. A hkrati je to tudi priložnost za razmislek o aktualnosti boja proti fašizmu ter o novih oblikah družbenega izključevanja in segregacije.

Glede na razmere, v katerih so se pojavljali zgodovinski in današnji (neo)fašizmi, lahko sklepamo, da mora biti za vzpon fašizma prisotnih nekaj osnovnih socialnih in političnih dejavnikov. Prvi in najpomembnejši je kapitalistična kriza in spremljajoče socialno opustošenje.

Drugi dejavnik je antiintelektualna družbena klima, ko se nezaupanju do financ pridruži prezir do intelektualcev in (kar je še posebej izrazito v aktualni krizi) javnih uslužbencev – ne le judovski bankirji, tudi učenjaki, pesniki, medicinske sestre in uradniki se prikazujejo kot paraziti in krivci za nastali socialni položaj. Tako se kritika iz sistemske prenese na konkretno kritiko nacionalnega/rasnega značaja ali zajedalskega statusa »proračunskih uporabnikov« – ali pa sta rasizem in averzija do socialne države združena kot v primeru medijske obravnave dolžniške krize v Grčiji.

Problematika se ideološko premesti s problematike kapitalizma kot sistema na problematiko »kulture« in nacionalnega značaja – preveč smo leni, premalo delamo, zanašamo se na druge/državo, potrebujemo nove vrednote … Znaki fašizma niso le nasilje nad migranti in manjšinami na ulicah, temveč tudi antiintelektualne razprave o krizi vrednot in nujnosti preporoda nacionalnega značaja med razumniki.

Tretji dejavnik fašizma je odsotnost ali šibkost levičarske politike in teorije. Zgodovinski fašizem je lahko prevzel množice in oblast le po spodletelih revolucijah. Ko so, tako zaradi velike depresije kot posledic prve svetovne vojne, socialne razmere postale nevzdržne, je fašizem – po porazu leve alternative – uspel mobilizirati resentiment množic. Fašizem je spretno prevzemal retoriko in prakse levičarskih protikapitalističnih gibanj ter množicam ponujal na videz idilično narodno skupnost, kjer naj bi bratstvo rase ukinilo vse družbene antagonizme brez ukinitve izkoriščevalskih družbenih razmerij, ki te antagonizme sprožajo.

Ključna poteza fašistične ideologije je odpor do neproduktivnosti v vseh njenih razsežnostih – brezposelni so neproduktivni, ker ne delajo; migranti in Romi so neproduktivni, ker le pobirajo socialno pomoč, ki se financira z denarjem poštenih in etnično čistih domačih dakoplačevalcev; geji so neproduktivni demografsko; norci ali kronični bolniki ne prispevajo k produktivnosti narodovega genskega bazena …

Če ne obstaja politični imaginarij, sposoben presegati horizont mezdnega dela in odvisnosti posameznikove eksistence od prodaje delovne sile na prostem trgu, se lahko uveljavita kult poštenega dela in sovraštvo do lenuhov in parazitov.

Kako torej prepoznati neofašizem? Ali obstoj osnovnih družbenih dejavnikov fašizma in nekaterih elementov fašističnih ideologij pomeni, da se ta lahko ponovi? Ali celo da njegova zgodovinska repriza že poteka?

Zgodovinski fašizmi so bili poskus rešiti kapitalizem pred njegovo depresijo in pred revolucionarnimi težnjami z ukinitvijo demokracije ter rešiti problem “odvečne” populacije z njenim iztrebljenjem.

V današnji Evropski uniji (EU) je demokracija omejena s prenosom velikega dela političnih pristojnosti od demokratičnih k nedemokratičnim – oziroma od demokratičnih procesov neodvisnim – institucijam (Evropska komisija in Evropska centralna banka). S tem je deloma rešena ena izmed tesnobnih zagat vladajočih razredov Evrope v tridesetih, ki so se bali komunizma in so raje pristali na fašistične diktature, kot da bi tvegali, da širjenje demokratičnih in socialnih pravic ter političnega vpliva množic preraste v revolucijo.

Tudi metode obvladovanja krize so danes drugačne in bolj izpopolnjene kot v tridesetih. Manevrski prostor fiskalne in socialne politike posameznih držav članic EU je močno omejen. Da bi uveljavile varčevalne ukrepe, krčenje obsega socialnih pravic ter restriktivno, selektivno, izključujočo in strogo pogojevano socialno politiko, državam ni več treba posegati po skrajnih ukrepih in uvajati diktature. Ohranjanje formalne demokracije in pravne države ni več v nasprotju s politiko socialnega opustošenja.

Prav tako so se spremenile metode upravljanja z “odvečno” populacijo. Klasično fašistično težnjo po uničenju neproduktivnih “tujkov” sta nadomestili policijsko upravljanje in nadzor migracijskih tokov ter urbanistična segregacija revnih, družbeno izključenih in tistih, ki so v novih ekonomskih razmerah rastoče prekarizacije postali ekonomsko povsem odvečni. Skrajni ukrepi so premeščeni na rob ali zunaj meja EU, kjer se vzpostavljajo ozemlja in institucije (centri za tujce), v katerih običajno pravo ne velja in kjer so migranti izpostavljeni neposrednemu policijskemu in vojaškemu nasilju.

Ključna razlika med klasičnim fašističnim in današnjim institucionalnim rasizmom je, da drugi ne potrebuje več jasno definiranega koncepta rase, temveč deluje kot snop prepletenih tehnologij družbenega izključevanja, segregacije, množičnih deportacij in preprečevanja dostopa do političnih in socialnih pravic brez eksplicitne rasne ideologije.

To ne pomeni, da je ta proces kaj blažji ali manj problematičen od zgodovinskega fašizma – samo to, da ga je zaradi odsotnosti eksplicitno rasistične ideologije in dejstva, da kombinacijo izključevalne migracijske in restriktivne socialne politike izvajajo tudi “leve” in liberalne vlade, težje prepoznati. Kritika, ki se osredotoča izključno na eksplicitno rasistične eskapade skrajne desnice, pogosto spregleda rutinski in sistemski institucionalni rasizem liberalnega centra.

Hkrati pa se na mejah EU, tam, kjer ima nadzor nad migracijskimi tokovi najbolj odkrito nasilno in represivno obliko, vzpostavlja nekaj, kar bi lahko imenovali neofašizem. Grška Zlata zora in madžarski Jobbik sta več kot le različici rasizma centra. Na periferiji EU, kjer je socialno opustošenje zaradi kapitalistične krize najhujše, dobiva institucionalni rasizem odkrito fašistične poteze, državnemu nasilju nad migranti in manjšinami pa se pridružuje nasilje paravojaških formacij in uličnih tolp. To pomeni, da elementi fašizma, bodisi v sodobnejši, tehnokratski, “postrasni” različici uradnih migracijskih in socialnih politik EU bodisi v bolj odkrito nasilni in rasistični obliki skrajne desnice na njenem obrobju, vselej kot senca spremljajo kapitalizem in se zaostrijo v njegovih krizah – ter da se jih ne da ukiniti brez ukinitve kapitalizma samega.

Slikovno gradivo: http://rapidis.blogactiv.eu/

Deli.