Letos mineva 130 let od slavnih protestov v Chicagu, kjer so delavke in delavci zahtevali uvedbo osemurnega delovnika. Namesto razumevanja za njihove zahteve pa so oblasti nanje poslale oborožene policiste. V izgredih, ki so svoj vrhunec dosegli 4. maja 1886, je bilo ubitih 11 ljudi, več kot 130 je bilo ranjenih, oblasti pa so v mesecih, ki so sledile tem demonstracijam, priprle na stotine sindikalnih voditeljev. V spomin na te dogodke so na drugem kongresu druge socialistične internacionale leta 1891 1. maj razglasili za mednarodni dan dela.
Od takrat dalje sindikati in progresivne, socialistične politične organizacje po vsem svetu na ta dan pripravljajo različne demonstracije, slovesnosti in druge prireditve. Vse s ciljem, da bi se spomnili na slavno dediščino delavskih bojev v preteklosti ter opozorili na nujnost organiziranja delovnih ljudi v današnjem času, ko nam delodajalci in njim naklonjena država, vsak dan bolj omejujejo nekdaj že priborjene pravice ter nas pod geslom konkurenčnosti in varčevanja silijo v dirko do dna.
Kapitalu je v zadnjih desetletjih uspelo razbiti enotnost delavskega razreda in ga postaviti v defenzivo. Kritična situacija ponovno kliče k uporu, s katerim bi delavske množice ubranile in razširile krog svojih pravic, hkrati pa znova vzpostavile razredno zavest, brez katere dolgoročni uspehi na tem in na drugih področjih ne bodo možni. Ob letošnjem prazniku dela pa je še posebej ključno, da ne pozabimo na še eno dimenzijo delavskih bojev in sicer na njihovo nadnacionalno osnovo. Tako kot je kapitalizmu v prizadevanju po zatiranju kakršnegakoli političnega povezovanja delovnih ljudi, ki bi ogrozilo ohranjanje izkoriščevalskega sistema, uspelo fragmentirati delavske množice in razdrobiti sindikalni boj, jim je ob pomoči desnice in ekstremnega centra uspelo obrniti delovne ljudi v Evropi proti tistim iz drugih delov sveta. Temu se moramo odločno upreti. Ne ogrožajo nas množice lačnih in izkoriščanih iz drugih kontinentov, temveč kapitalizem, ki s svojim imperialnim značajem onemogoča dostojno življenje ljudi v t. i. “tretjem svetu”, obenem pa dan za dnem uničuje socialno državo in briše priborjene delavske pravice na stari celini.
Nujnost delovanja v smeri krepitve delavskega organiziranja se najbolj nazorno pokaže, ko pogledamo, v kakšnih razmerah se trenutno nahajajo delovni ljudje v Sloveniji in drugod po svetu. Na začetku letošnjega leta je bilo v Sloveniji brez dela več kot 112.000 ljudi, stopnja brezposelnosti med mladimi do 25 let pa je dosegla 27,2%, dve tretjini zaposlenih pa sta prejemali nižjo plačo od nacionalnega povprečja, če ne omenjamo še atipičnih oblik zaposlitve, ki danes postajajo bolj pravilo kot izjema: zaposlitev za določen čas, študentsko, agencijsko delo na klic, samozaposlovanje, ki prikriva dejansko sliko nezaposlenih in druge vedno hujše oblike izkoriščanja. V istem času pa smo izvedeli, da si 62 najbogatejših zemljanov lasti več premoženja, kot pa revnejša polovica celotnega svetovnega prebivalstva.
Vsa zgoraj navedena dejstva pa nas ne smejo demotivirati, temveč moramo narediti vse, kar je v naši moči, da spremenimo tok zgodovine, povrnemo dostojanstvo delovnim ljudem in izgradimo pravičnejšo, socialistično družbo.