V Nemčiji je stranka Linke prejšnji teden v Turingiji prvič v svoji in nedavni zgodovini Nemčije dobila svojega deželnega predsednika. Bodo Ramelow (Levica) je bil izvoljen z večino glasov koalicijskih partnerjev SPD (Socialni demokrati) in Grüne (Zeleni) ter tako začel potencialno navezo, ki bi lahko izzvala vladavino CDU in Angele Merkel tudi na zveznem nivoju. Navkljub medijskemu stampedu, češ da bo Linke pripeljala do ekonomske in politične katastrofe, je bila prva poteza in ukrep nove deželne vlade zgledna: takoj so povečali pomoč sirskim beguncem, ki so letos prispeli v Turingijo, in preprečili decembrsko deportacijo izdatnega števila beguncev (za razliko od Berlina, ki bo begunce tudi pozimi deportiral). Levica tako ni več le partner v vladajoči koaliciji, ampak jo vodi, kar je pomemben korak za prihodnje boje, hkrati pa na stežaj odpira vrata za (prevelike?) kompromise in politični pragmatizem. Še preden so prišli na vladne položaje, so bili predstavniki Levice deležni številnih pritiskov: napadali so jih tako s konservativne strani (vse od zveznega nivoja, saj je predsednik Nemčije Gauck izjavil, da ne zaupa “bivšim komunistom” iz Vzhoda; Merklove, ki se je zgroženo izjavila, da bo Ramelow prinesel Karl Marxa v parlament; pa vse do nočnih napadov na lokalne pisarne Levice z grafitiranjem in razbijanjem šip), kot tudi s strani SPD, ki je manipulirala in zavlačevala s svojim vstopom v koalicijo ter vztrajala, da se bivšo Demokratično republiko Nemčijo označuje kot “Unrechtstaat” (brezpravno državo). Med drugim so Bodu Ramelowu ta teden napovedali tudi sodni proces v sosednji deželi Saški, ki naj bi mu odvzel poslansko imuniteto. Razlog? Ker je leta 2010 soorganiziral protest in blokado nacističnega zborovanja v Dresdnu! Ne glede na vse te pritiske je nova levosredinska koalicija napovedala ukrepe, ki so bolj socialno usmerjeni od predhodne vlade, ter veliko aktivnejšo politiko boja proti neonacizmu.
Turingija je tradicionalno precej konzervativno usmerjena dežela vzhodne Nemčije, a tudi zelo polarizirana, kar pomeni, da na eni strani obstaja močna podpora CDU, na drugi strani pa Levici. Stranka Zelenih in Socialdemokrati ne igrajo pomembne vloge. Ta dežela je tudi med revnejšimi, tako je še do letošnjega leta dobivala strukturno pomoč iz evropskih skladov, saj se je uvrščala pod 75% EU povprečja. V Turingiji je tudi močna organizacija ilegalnega neonacističnega gibanja (NSU), še vedno pa odmeva afera, ki je razkrila vpletenost tajne policije v ta omrežja. Če primerjamo volilne rezultate med letoma 2009 in 2014, dobimo takole sliko: CDU je leta 2009 dobila 31,2% (2014: 33.5%); Levica je dobila 27.4% (28.2%); SDP 18.5% (12.4%); Zeleni 7.6% (5.7%); FDP 6.2% (zgolj 2.5%); Svobodni volilci 4% (2%) in neonacistična stranka NDP 4.3% (4%). Očitno je, da sta leta 2014 nekoliko pridobila zgolj CDU in Levica, medtem ko je bila velika novost stranka AfD, Alternativa za Nemčijo, ki se zavzema za bolj nemško Nemčijo, za izstop iz evroobmočja in izolacijo Nemčije ter popolno ukinitev nemške pomoči preostali Evropi in njeni periferiji, in ki ima simpatizerje na desnem krilu CDU in FDP. Stranka je bila ustanovljena leta 2013, na evropskih volitvah je dobila kar nekaj poslanskih sedežev, prav tako je ogromno glasov dobila v Brandenburgu (12%), medtem ko je v Turingiji dobila 10.6% (kar je primerljivo rezultatu SPD). Čeprav se je CDU sprva otepala koalicije z AfD, je ob propadlih pogajanjih s SPD že namigovala na možnost prihodnjega sodelovanja z AfD; podobno je bila Merklova ob mnogih prilikah raje tiho, kot da bi AfD napadla. Če pogledamo izrecno desni in skrajno desni politični pol v Turingiji, dobimo naslednjo volilno sliko: CDU 33.5%, AfD 10.6%, neoliberalni FDP 2.5%, NDP s 4% ter FW (Svobodni volilci) 2%, ki skupaj predstavljajo relativno večino. Ker je pri deželnih volitvah tako kot na zvezni ravni prag za vstop v parlament petodstoten, so v turinškem parlamentu v rahli prednosti stranke levice in levega centra, ki so prvič po dolgih letih začele zbliževati nekatera politična stališča ter ustvarile platformo za sedanjo koalicijo.
Vsekakor lahko to politično dogajanje in povezovanje na levem polu Nemčije pozdravimo, saj predstavlja odklon od deklarirane desne neoliberalne politike kanclerke Merklove na zveznem nivoju, pomeni pa tudi potencialno uveljavitev bolj socialnih politik. Nova levosredniska koalicija, predvsem pa Levica, je pred ogromnim izzivom: kako ob trendu naraščanja podpore desnici (in ekstremni desnici) glede na že nakazano pragmatiko pogajanj s partnerji do naslednjih volitev obrniti trend in se izkazati kot prava alternativa tako predhodnici kot zvezni vladi.
