Nova slovenska zaveza za soboto, 30. maja 2015 na ljubljanskem Kongresnem trgu napoveduje »Spominsko slovesnost za žrtve 70 let po napovedi pobojev«. Organizatorji dogodka pojasnjujejo, da gre za del projekta »Slovenski spominski križ«, pri katerem naj bi sodelovali tudi predstavniki slovenskih župnij in ki želi z javno razpostavitvijo 170 križev prikazali geografsko in številčno razsežnost povojnih pobojev. Kot povod za manifestacijo navajajo govor maršala Josipa Broza Tita, ki se je zgodil 26. maja 1945 na terasi ljubljanske univerze na Kongresnem trgu in v katerem je med drugim govoril tudi o obračunu s kolaboranti.
V Iniciativi za demokratični socializem posameznikom in posameznicam ter njihovim družinam ne odrekamo pravice do spomina, kot tudi ne lastnega videnja dogodkov, do katerih je prišlo v kontekstu osvoboditve ter poraza oboroženih okupatorskih formacij in njihovih domačih sodelavcev v letu 1945. Zavedamo se, da vstop posameznika na stran protipartizanskega gibanja ni bila vselej stvar enoznačne izbire med junaškim uporom in zavrženim pragmatizmom, ampak nekaj, kar je mnoge preprosto doletelo in čemur bi se kot posamezniki težko uprli.
Vendar odločno nasprotujemo namenu in sporočilu napovedane spominske slovesnosti. Njenim organizatorjem gre za povzdigovanje vseh članov protipartizanskega gibanja v »mučence«, kar vključuje vse tiste, ki so zavestno in z jasnimi političnimi cilji prispevali k nastanku in delovanju organizirane kolaboracije.
Hkrati gre za še enega v vrsti dogodkov, ki predstavljajo reakcijo slovenske desnice na obeleževanje 70. obletnice zmage nad fašizmom in ki promoviranjo revizionistično interpretacijo, po katerem leta 1945 na Slovenskem ni prišlo do osvoboditve, temveč se, v njihovih besedah, prava nesvoboda takrat šele začne. Glavni organizator dogodka je društvo Nova slovenska zaveza, katere temeljni cilj je rehabilitacija slovenske kolaboracije med drugo svetovno vojno, zlasti vaških straž in domobranstva. Ti dve formaciji sta nedvoumno sodelovali s fašističnim vojnim in policijskim strojem. Poskusi rehabilitacije njihove vloge kot nekakšne narodne vojske so del nevarnega poskusa prevrednotenja fašističnega projekta. Fašizem namreč še zdaleč ni bil režim, omejen le na države poraženke v drugi svetovni vojni, ampak so se pri njem zgledovala številna gibanja, politične stranke in verske organizacije širom Evrope. Italijanski in nemški fašizem ne bi nikoli dosegla tako strašnih razsežnosti, če ne bi imela zvestih posnemovalcev in zaveznikov, tudi na Slovenskem, med katerimi je prednjačil pomemben delež verskih dostojanstvenikov in drugih članov katoliškega političnega tabora. Podpora slovenske katoliške cerkve napovedanemu shodu in mnogim podobnim dogodkom v zadnjih 25 letih na žalost ni naključje ali pomota, ampak odraz sistematičnega prizadevanja za rehabilitacijo kolaboracije s fašizmom v lastnih vrstah.
Na drugi strani se uradna Cerkev s tem še naprej zavestno odpoveduje junaštvom številnih slovenskih vernikov, ki so odrekli pokorščino svojim kolaborantskim verskim in političnim avtoritetam ter vstopili v Osvobodilno fronto slovenskega naroda in v partizanske enote.
Zavedajmo se, da ima interpretacija preteklosti izjemen vpliv na razumevanje sedanjosti. Natanko zaradi te okoliščine je polpretekla zgodovina podvržena intenzivnim poskusom reinterpretiranja in natanko zato se bomo v Iniciativi za demokratični socializem še naprej brezkompromisno borili tako proti rehabilitaciji kolaboracije s fašizmom kot proti desničarskim revizijam zgodovine osvobodilnih gibanj v Sloveniji in po svetu.
