Pozdravljamo včerajšnjo odločitev mednarodnega olimpijskega komiteja, da ne zapove splošne prepovedi nastopa za športnike in športnice Ruske federacije na prihajajočih olimpijskih igrah, ki jih bo gostil Rio de Janiero. Odločitev bo omogočila dokazano čistim športnikom, da se olimpijskih iger udeležijo, posameznim športnim federacijam, ki tvorijo olimpijske igre, pa, da se same odločijo, na kakšen način se bodo soočile s sumom nepravilnosti v dopinških komisijah Ruske federacije.
Pravno načelo, da je človek nedolžen, dokler mu ni dokazana krivda, je s tem ohranjeno, poskus zlorabe športa za propagandne namene pa za trenutek odbranjen.
Olimpijske igre imajo dolgo zgodovino. Prve zabeležene igre so se odvijale v Olimpiji leta 776 pr. n. št., precej verjetno je, da so igre prirejali tudi pred tem. Ščasoma so igre prerasle v vsegrški dogodek. Svoj največji razcvet so doživele v šestem in petem stoletju pred našim štetjem. Število športnih disciplin je naraslo na dvajset, slavje pa se je raztegnilo na več dni. Zmagovalci so bili deležni velikih časti, slavili so jih v pesmih in kipih. Igre so prirejali vsaka štiri leta, obdobje med dvema igrama pa je bilo znano kot »olimpijada«.
Že v teh starih časih so ljudje, politiki in vladarji vedeli, da je šport nekaj več, nekaj, za kar so se premnogi trudili, vadili in žrtvovali svoj čas in življenja. Zato je bil, ob antičnih olimpijskih igrah, razglašen tako imenovani olimpijski mir, kar je pomenilo prekinitev vseh konfliktov in spopadov v času le-teh. Dandanes je, kljub naši domnevni naprednosti in razvitosti, karkoli podobnega nepredstavljivo. Moderne olimpijske iger so na žalost prinesle spremembe, v katerih so »civilizirani« politiki in vladarji videli možnost nabiranja političnih točk in promocijo svojih političnih ideologij.
Najbolj očiten primer se je zgodil leta 1936, ko jih je Hitler izkoristil za promocijo rasistične politike. Junak teh iger je bil Jesse Owens, temnopolt državljan ZDA, ki je na svojo nesrečo prihajal iz države, katere rasistična politika je bila popolnoma primerljiva s politiko tretjega rajha v tridesetih. Politično izkoriščanje olimpijskih iger se je nadaljevalo leta 1980, na Olimpijadi v Moskvi, ki so jih ZDA bojkotirale zaradi sovjetskega legalnega posredovanja v Afganistanu, nadaljevalo pa se je leta 1984 v Los Angelesu, ko je Sovjetska zveza še z nekaj državami bojkotirala igre zaradi ameriške zunanje politike.
Na žalost so do takrat že pojavila razna zdravila, mamila in kemični preparati, ki na nedovoljen način pripomorejo športnikom, da dosežejo boljše rezultate. V drugi polovici 20 stoletja so to početje podpirale vse močnejše države (ZDA, ZSSR, NDR, DDR). Proti koncu 20 stoletja, je le prevladal razum in smo to početje pričeli zavračati, prepovedovati in celo sankcionirati. Oblikoval se je konsenz vpletenih držav in ustanovljene so bile prve mednarodne protidopinške komisije, ki so to početje spremljale, nadzorovale in ob ugotovljenih nepravilnostih tudi kaznovale.
Po tem, so se ZDA in njihova paranoična politika proti Ruski federaciji »preselile« na olimpijske igre v Riu. V začetku leta je bilo tako prepovedano zdravilo melodonium in uvrščeno na seznam prepovedanih substanc. Zdravilo se proizvaja le v Latviji in je v uporabi v baltskih državah in Rusiji. Prva žrtev te prepovedi, je bila le 16 dni po prepovedi, Marija Šarapova, ruska tenisačica. Da po drugi strani za reprezentanco ZDA nastopata dva športnika, ki sta že dvakrat padla na doping testih, vendar imata pravico nastopa na olimpijskih igrah v Riu, je pač popolnoma drugo vprašanje.
Potem se je v marcu 2016 pojavila obtožba zaposlenega na ruskem inštitutu za testiranje vzorcev Grigorija Rodčenka, ki je podal tako rekoč vohunsko zgodbo o nepravilnostih in menjavah vzorcev urina ruskih športnikov ter o dopingiranju, za katerega naj bi skrbel, z vpletenostjo ruske vlade in obveščevalne službe FSB. Ta človek je takoj za tem prebegnil v ZDA, kjer se za njim izgubi vsaka sled. Iz tega pričevanja se je razvila afera, ki so jo mednarodne športne organizacije na zahodu takoj izkoristile za politični boj z ruskimi športniki in s samo Rusko federacijo, ter se zavzele za univerzalno prepoved nastopa ruskih atletov. Ustanovljena je bila komisija, ki jo je vodil kanadski odvetnik Richard Mclaren, ki je v zadnjem tednu objavil poročilo s pričakovanimi rezultati.
Kako je lahko tako poročilo in taka komisija nepristranska, demokratična in pravična, vedo le politiki na zahodu, med njimi na žalost tudi slovenski. Poročilo je polno domnev in navajanja pričevanj, medtem ko ni komisija niti poskušala priti v stik z ruskimi službami in osebami ali sploh stopila na tla Rusije, je kratko malo kriminalni diktat. Gospod Mclaren bi kot odvetnik moral biti seznanjen z načelom, da je lahko obtoženi obsojen le takrat, kadar mu je krivda brez dvoma dokazana. V poročilu bodejo v oči povedi, kot so: »Vzorci bi lahko bili zamenjani na ta način in so bili, a neposrednih dokazov za to ni,« ali pa: »Vsekakor je možnost.«
Seveda se zavzemamo za sankcioniranje športnikov, ki so dokazano padli na doping testih, a se ne strinjamo in ne podpiramo kaznovanja celotne reprezentance in čistih športnikov s prepovedjo nastopa na olimpijskih igrah za celotno državo. Smo proti politizaciji športa v namene kolektivnega kaznovanja neke države, v tem primeru Rusije, samo zato, ker ne sledi politiki zahodnih držav.
Podpiramo nastop vseh ruskih in ostalih športnikov, pri katerih ni bil odkrit doping, saj so svoje življenje posvetili športu. Igre se organizirajo le na vsaka štiri leta in za marsikoga bo to edina možnost nastopa in vrhunec v življenju profesionalnega športnika oz športnice. Smo proti politični zlorabi športa, ki več kot očitno prihaja z zahoda, še posebej iz ZDA, in je usmerjena proti Ruski federaciji. Z delovanjem na tak način se lahko le vprašamo, kdo bo naslednji. Podpiramo neodvisne protidopinške preiskave, ki temeljijo le na trdnih in dokazljivih dejstvih in ki jih kljub vsem pompu v medijih, ki pišejo neresnice o tem, da je krivda ruskih športnikov dokazna, v takih poročilih, kot je Mclarenovo vsekakor ni. Nenazadnje, smo proti uničevanju zapuščine olimpijskih iger, ki lahko ogrozi obstoj organizacij, kot je MOK. Olimpijske igre naj ostanejo praznik športa in miru.
