Izjava Iniciative za demokratični socializem na tiskovni konferenci, 22.12.2014:
Z izhodišči proračuna, ki so ga svetnice in svetniki Mestne občine Maribor prejeli 9. decembra in ki so bila minuli teden zaradu pritiska javnosti umaknjena, ter z načinom komuniciranja, s katerim so najprej sporočili, da bodo od sedaj naprej občankam in občanom rezali le še “četrtinski kos kruha,” nato pa kar preko socialnega omrežja sporočili novico, da se je nekaj sredstev za sofinanciranje določenih programov s področja sociale le našlo, je postalo očitno, da hočejo župan Andrej Fištravec in njegova ekipa voditi neoliberalno varčevalno politiko. Taka politika je preslikava tiste, ki poteka na državni ravni; Fištravčeva ekipa je pokazala, da želijo to početi na povsem enak način, s ponavljanjem thatcherjanske mantre, da ni druge alternative, in z vzbujanjem strahu med ljudmi češ, če tega ne bomo naredili, nas v prihodnje čakajo še hujše stvari.
Ukinitev sofinanciranja javnih del, odpuščanje zaposlenih v javnih zavodih, odpoved sofinanciranja nevladnih organizacij preko razpisov bodo v Maribor, ki ga že pesti visoka brezposelnost, prinesli dodaten val brezposelnosti, nove socialne stiske in občutek brezizhodnosti, ki preveva že mnoge. Hkrati je z napovedjo dviga cen komunalnih storitev, dviga cen vrtcev, s prodajo občinskih nepremičnin po diskontnih cenah, spodbujajnjem javno-zasebnih partnerstev v občinskih podjetjih, in z napovedjo ustanovitve fleksibilne industrijske cone v Mariboru ter dvigovanjem tržnega deleža v občinskih podjetjih jasno tudi, da namerava župan povsem služiti kapitalu, ne pa prebivalkam in prebivalcem mesta Maribor.
V Mariboru, kjer se iz leta v leto povečuje število uporabnikov Ambulante za osebe brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja, ki v letošnjem letu doseglo rekordnih 500 ljudi, kjer je leta 2012 socialna kuhinja dnevno nudila obroke 440 ljudem, v letu 2014 pa se je to število povzpelo na 600, medtem ko je upravičencev zanje 753, kjer brezposlenost niha med 17% in 18% odstotki, od koder se vedno več ljudi odpravlja na delo v Avstrijo, zlasti v tovarne, na gradbišča, in opravljat poklice negovalk, bolničark, sobaric in čistilk, bi bili tovrstni ukrepi enosmerna vozovnica do mesta socialne bede, mesta vse večje neenakosti, mesta brez vsebine, mesta duhov. Politika, ki v socialnih, kulturnih, mladinskih in okoljskih programih vidi le strošek v občinskem proračunu, je brez razvojne vizije in vodi v vse večje obubožanje prebivalstva in uničevanje socialnega življenja.
Vsi omenjeni programi namreč prinašajo mestu vsebino in njegovim prebivalkam in prebivalcem omogočajo potešitev in razvoj socialnih in kulturnih potreb. Omogočajo udeleževanje in soustvarjanje dogodkov s področja kulture, udeležbo na številnih brezplačnih izobraževalnih in ustvarjalnih programih za otroke in mladino, iskanje trajnostnih okoljskih rešitev, in pomembno prispevajo tudi k ohranjanju socialne vzdržnosti v mestu. Blažijo posledice, s katerimi neoliberalna gospodarska politika prizadeva v prvi vrsti ravno najranljivejše. Vsi ti programi prispevajo k razraščanju občutljivega družbenega tkiva in v veliki meri preprečujejo napetosti v mestu, ki ga že pesti velika socialna stiska. Te programe v veliki meri izvajajo nevladne organizacije, ki se financirajo iz le majhnega deleža občinskega proračuna, saj se preko razpisov financirajo tudi iz državnih in evropskih sredstev. V mariborski občini, ki ima s črpanjem sredstev iz drugih virov velike težave, so prav te organizacije primeri dobre prakse pridobivanja državnih in evropskih sredstev za programe, ki jih nato pretežno brezplačno nudijo občankam in občanom. Ne moremo mimo njihovega bogatega vsebinskega prispevka in številnih vsebinskih presežkov, ki jih ustvarjajo, s čimer za mesto predstavljajo tudi veliko družbeno in ekonomsko korist. Aktivnosti nevladnih organizacij se pogosto povezujejo z gibanji za emancipacijo in ustvarjajo spoj kulturne ustvarjalnosti in političnega in splošnega družbenega angažmaja. Pogosto s svojimi kakovostnimi vsebinami predstavljajo upor proti komercialnim množičnim vsebinam in so neusahljiv vir inovacij.
Poudarimo še dejstvo, da so ljudje, zaposleni v nevladnih organizacijah, in samozaposleni v kulturi že tako ali tako prekerni delavci brez zaščite sindikatov. Delajo v slabih razmerah za velikokrat minimalne plače in se morajo prilagajati muham odločevalcev/razpisovalcev. V svojem prostem času, kolikor jim ga sploh še preostane, se kot prostovoljci borijo za konstruktivne socialne, kulturne, mladinske in okoljske politike: po navadi so med najbolj tvornimi pri pripravljanju strateških dokumentov občine na teh področjih. Če se nevladne organizacije ne bi več mogle prijavljati na razpise, bi to pomenilo dokončno odločitev občine Maribor, da njihovega delovanja in prispevka mestu kljub jasno vidnim koristim – med drugim so v veliki meri zaslužne, da se lahko mesto kiti z nazivi Evropska prestolnica kulture ali Evropska prestolnica mladih – ne priznava in ne spoštuje, in da jih hoče pahniti v še večjo negotovost in prisiliti še v večjo fleksibilizacijo.
V Iniciativi za demokratični socializem se zavzemamo za to, da mora občina financiranje kakovostnih storitev s področja zdravstva, izobraževanja, socialnega varstva, javnega prevoza, kulture, mladinskih in okoljskih vsebin, pravne pomoči in tako dalje v celoti zagotovljati iz javnih sredstev.
Javna podjetja v lasti občine ne morejo hkrati opravljati koncesijskih dejavnosti v javnem interesu, niti tržne dejavnosti tako, kot to počnejo standardno profitna podjetja. Javna podjetja morajo razvijati in zadovoljevati potrebe prebivalk in prebivalcev, ne pa slediti golemu lovu za kratkoročnim dobičkom, medtem pa pozabljati na dolgoročen razvoj kakovosti svojih storitev. Javna podjetja v lasti občine so idealna okolja za preobrazbo v neprofitna demokratična podjetja odprtih knjig v večinski lasti delavcev, saj delavsko upravljanje pomeni, da damo besedo v razvoju podjetja tistim, ki jih dolgoročni razvoj in rast podjetja tudi najbolj zadevata: zaposlenim in lokalni skupnosti. Ti imajo pravico, da aktivno sodelujejo pri vseh odločitvah v podjetju. Javna podjetja namreč ne smejo biti tržno naravnana, saj njihov motiv ni dobiček, temveč kakovostna javna storitev. Storitve morajo biti izvedene racionalno in učinkovito, javno podjetje pa svojo neprofitno naravo ohranja tako, da presežke prihodkov nad odhodki odvaja v participatorni del proračuna občine.
Prav tako v Iniciativi za demokratični socializem zagovarjamo demokratizacijo upravljanja občine, kar pomeni uvedbo participatornega proračuna, uvedbo inštituta odpoklica župana, in olajšano izvajanje institutov neposredne demokracije kot so referendumi, zbori občanov in ljudska iniciativa.
Naloga občine mora tudi biti, da z lastnim fondom stanovanj v sodelovanju s stanovanjskim skladom RS, državnimi organi in drugimi občani zagotovi dostojno prebivališče vsem občanom. Z načrtno politiko in finančno podporo mora spodbujati skupnostno gradnjo in uporabo stanovanj in ustaviti razdrobljeno stanovanjsko gradnjo, ki prinaša ogromne ekonomske in stanovanjske stroške. Zdravstveni in drugi socialni zavodi, katerih ustanoviteljice so občine, morajo zagotoviti enako obravnavo vsem občanom.
Gospodarska politika evropskih, slovenskih in mariborskih elit vodi v vse večjo neenakost in socialno bedo. Te procese lahko preobrnemo le tako, da jim dosledno nasprotujemo, in z ustvarjanjem prihodnosti, v kateri človeška življenja ne bodo sredstva za rast gospodarske dejavnosti in povečevanje bogastva najbogatejših. Čas je, da vzpostavimo sistem, ki temelji na solidarnosti, sodelovanju, spoštovanju in soodločanju.
