Proti fašizmu – za demokratični socializem!

janša rovte

foto: BoBo/rtvslo.si

Proti fašizmu – za demokratični socializem!

Skrajna desnica je v teh dneh znova počastila kolaboracijo med drugo svetovno vojno. Čeprav dogodki z enako vsebino na Slovenskem redno potekajo že skoraj četrt stoletja, v zadnjem času prihaja v ospredje junaška vloga domobrancev, medtem ko so bili ti v preteklosti obravnavani predvsem kot zgolj nedolžne žrtve. Do te spremembe ni prišlo po naključju.

Pobudniki slovesnosti so bili osrednji akterji slovenskega političnega prostora – stranka SDS in zastopniki RKC, ne pa obskurne neonacistične organizacije –, kar nakazuje globoko krizo političnih elit, a tudi slovenske družbe v celoti. Vodilne stranke v jedrnih evropskih državah za potrebe utrjevanja svojega gospostva ali pridobivanja volivcev ne kličejo na pomoč pošasti in idolov iz daljne in nepreklicno minule preteklosti. Drugače pa je v perifernih evropskih državah, ki so v kriznih letih zgubile svojo suverenost in po katerih ta čas lomasti trojka. V teh državah elite nimajo nobenega načrta za rešitev svojega ljudstva pred katastrofo, ki jo predstavljajo finančne konsolidacije. Še več, te elite pri uničevanju svojih ljudi aktivno sodelujejo, bodisi z nasmeškom ali pa s stisnjenimi zobmi. Samo v družbah, v katerih so elite v krizni situaciji izgubile legitimnost za svoje nadaljnje gospostvo, lahko oživljanje fašistične tradicije postane prvovrstna politična tema. Oživljanje lokalnih fašističnih tradicij je na primer bilo uvod v krvavo vojno v republikah nekdanje Jugoslavije. Zlata zarja v Grčiji prav tako prisega na tradicijo lastnega fašizma, podobno je na Madžarskem. Elitam v perifernih evropskih državah, v katerih avtonomna ekonomska politika ne obstaja več, poleg discipliniranja lastnega ljudstva, kaj drugega niti ne preostane.

Obujanje kvazislavne tradicije domobranskega uporništva proti komunizmu je v tem pogledu na Slovenskem naravnost idealno. Slovensko domobranstvo med drugo svetovno vojno je bilo gibanje, ki je branilo razredne privilegije dela propadlih elit stare Jugoslavije. Za domobranstvom so namreč stali akterji, ki se jim v predvojnem času ni posrečilo preoblikovati slovenske družbe po modelu bodisi katoliškega bodisi italijanskega fašističnega korporativizma. Mnogi med njimi so bili veliki simpatizerji nacistične Nemčije in odkriti antisemiti. Italijanski in nemški vojaški stroj jim je po okupaciji dal novo priložnost. Domobranstvo je bilo značilen primer spodletelega domačega fašizma, ki brez podpore imperialnih velesil ni mogel obstajati. Tudi danes je v perifernih evropskih državah edina možna nova oblika fašizma spodleteli fašizem, ki po eni strani prinaša kič »slavne« preteklosti, po drugi pa trpljenje za veliko večino prebivalstva brez možnosti izboljšanja življenja. Skrajna desnica na Slovenskem lahko neoliberalne politike uveljavi samo ob asistenci zunanje prisile – brez nje ne more poraziti delovnih ljudi. Svojega političnega in gospodarskega projekta nima. Patetično govori o slovenskem narodu, državi ter demokraciji in nasploh o stvareh, ki jih je iz dneva v dan manj. Kaže na sovražnike, komuniste vidi tam, kjer jih ni – v buržoaznih strankah leve sredine, ki si s kulturnim levičarstvom prisvajajo zasluge socialističnega emancipatornega projekta, ki so mu z neoliberalnimi politikami krčenja socialne države že zdavnaj obrnile hrbet –, napada javni sektor, v izbrisanih vidi narodne izdajalce itn. Zahteva obračun. Njena politika je tedaj zgolj pogrom.

Samo radikalno nova politika, ki bo širila demokracijo na vsa področja življenja in mobilizirala delovne ljudi, se lahko učinkovito upre okoliščinam, ki s smetišča zgodovine vračajo spodleteli fašizem.

Deli.