Demokratični socializem – razvojni model za Slovenijo in EU

4 Ustavimo Evropo dveh hitrosti

Položaj Slovenije, ki je vse pogosteje tarča špekulativnih napadov na državne obveznice, je v marsičem podoben položaju Španije, Grčije, Portugalske in sorodnih perifernih držav evrskega območja. Tudi te države namreč pestita propad investicij v zasebnem sektorju in huda bančna kriza, tesno povezana z javnofinančno krizo, ki se kaže v zelo visokih stroških refinanciranja javnih dolgov. Skupen nezavidljiv položaj perifernih držav, ki je v veliki meri plod strukturnih neravnovesij evrskega območja, zahteva reformo EU in evrskega območja, kar pa zahteva politično zavezništvo perifernih držav.

Slovenija mora zato z ostalimi državami evrske periferije zahtevati program reševanja krize evropskih integracij, ki bi perifernim državam omogočil zagon investicijske dejavnosti, smotrno sanacijo bančnega sistema in razbremenitev državnega proračuna. V nadaljevanju predstavljamo nabor takšnih politik za EU.

4.1 Pomoč Evropske centralne banke (ECB) in Evropskega mehanizma za stabilnost (ESM) državam članicam

Ko je leta 2008 evrsko območje prizadela gospodarska kriza, se je izkazalo, da lahko skupna valuta v času krize države članice zavaruje pred špekulativnimi napadi na posamezne valute, nikakor pa jih ne more zaščititi pred špekulativnimi napadi na državne obveznice. V državah periferije evrskega območja, ki so se znašle v težavah, so namreč zahtevani donosi na državne obveznice nenadoma poskočili, s tem pa je cena refinanciranja državnih dolgov perifernih držav zrasla do nevzdržne mere. ECB je tedaj hitro priskočila na pomoč zasebnemu sektorju, saj je evropskim bankam brez obotavljanja zagotovila več kot 1000 milijard evrov posojil po izjemno nizkih obrestnih merah.

Do perifernih evrskih držav, ki so se znašle na robu bankrota, pa ECB nikoli ni bila tako radodarna. V nasprotju z zasebnimi bankami, ki imajo vedno privilegij, da njihove težave rešujejo drugi, morajo države svoje težave reševati same. Poleg tega kljub krpanju lukenj v bančnih bilancah, za katero so v zadnjih letih skrbele tako ECB kakor posamezne države članice, banke v evrskem območju še vedno ogroža pomanjkanje likvidnosti. Države v evrskem območju so zato prisiljene v dodatne dokapitalizacije lastnih bank. Prav banke v perifernih državah, kot so Grčija, Španija in Slovenija, imajo zaradi največjega obsega slabih terjatev največje težave, zato nujno potrebujejo dodaten kapital. A ravno za periferne države so stroški dokapitalizacij bank najvišji, saj morajo sredstva zanje pridobiti z dodatnim zadolževanjem po zelo visokih, v primerih Grčije, Portugalske, Irske in Cipra bistveno previsokih obrestnih merah.

Težave, v katerih so se znašle periferne države, niso zgolj njihove težave, temveč so v večji meri prav posledica spodletelega ustroja evrskega območja, ki temelji na skupni valuti in ločenih fiskalnih politikah držav članic. Prav zaradi nepripravljenosti ECB in ESM, da bi državam pomagala z odkupom njihovih obveznic, ne da bi jim pri tem vsiljevala radikalne varčevalne ukrepe, se razlike v razvitosti med članicami evrskega območja še poglabljajo. Na to ne vpliva niti dejstvo, da sme ECB kot centralna banka z novoustvarjenim denarjem tudi odkupovati dolg držav in njihovih finančnih ustanov. Centralne banke v drugih monetarnih unijah, kot sta ZDA in Velika Britanija, to že ves čas počnejo, zato sta njuna finančna sistema veliko stabilnejša kakor evrsko območje, njuni gospodarstvi pa sta se prej izvili iz recesije. A pogodba o delovanju Evropske unije formalno preprečuje ECB, da bi to nalogo opravila za evropske države.

Kratkoročno je mogoče problem prezadolženosti perifernih držav ublažiti z ukrepi, ki ne zahtevajo sprememb evropske zakonodaje. Stroške refinanciranja javnih dolgov držav z visokimi zahtevanimi donosi na državne obveznice je treba zmanjšati, tako da ECB državam članicam ponudi možnost konverzije dolga do maastrichtsko dovoljenega dolga, tj. do 60 % BDP (MDD). Dolg, ki presega 60 % BDP, bi države članice financirale samostojno. Za servisiranje MDD pa bi ECB priskrbela konverzijsko posojilo, tj. zamenjavo obstoječega dolga v evroobveznice, ki bi jih na finančnih trgih izdala ECB. Zahtevani donosi na obveznice ECB bi bili zelo nizki, podobni donosom na nemške ali ameriške državne obveznice. ECB bi nato določila obrestno mero, po kateri bi države članice odplačevale konvertirani del dolga, ki bi ga imele naloženega na njenih dolžniških računih. Države članice bi tako še zmerom odplačevale tudi ta del dolga, a po obrestih, ki bi bile samo malce višje od zahtevanih donosov na evroobveznice. Tako ECB ne bi bilo treba tiskati denarja, saj dolga ne bi neposredno odkupovala ali zanj jamčila, ampak bi le posredovala med mednarodnimi vlagatelji in državami z evrom ter tem močno olajšala refinanciranje javnega dolga.

Dolgoročno pa je treba problem dolga reševati s spremembo pogodbe o delovanju EU, ki bi tudi formalno omogočila, da ECB deluje kot posojilodajalec v sili. Tako bi ECB lahko odkupovala vrednostne papirje držav, ki imajo zaradi krize visoke proračunske primanjkljaje in ki se ne morejo normalno zadolževati na finančnih trgih. ECB bi torej znižala pričakovane donose na te vrednostne papirje in s tem zmanjšala stroške refinanciranja dolga, ki so v teh članicah glavni vzrok za javnofinančne primanjkljaje in ki onemogočajo spodbujanje gospodarske rasti. Seveda pa ta pomoč ne bi smela biti izgovor za vsiljevanje skrajnih varčevalnih ukrepov. Nasprotno, morala bi biti namenjena gospodarski obnovi brez hkratnega socialnega opustošenja, ki smo mu v najskrajnejši obliki priča v Grčiji, vse bolj pa tudi doma.

Če bi z intervencijami ECB cena zadolževanja za periferne evropske države padla, bi lahko te države z uporabo izposojenih sredstev in sredstev, ki jih ponuja ESM, dokapitalizirale banke. Kakor pomoč ECB pa tudi ukrepi ESM ne bi smeli biti pogojeni z uvajanjem skrajnih varčevalnih ukrepov, reševanje bančnega sistema pa ne bi smelo postati sredstvo za razlastitev državljanov. Zato banke po dokapitalizaciji ne smejo biti privatizirane, ampak morajo postati last državljanov tistih držav, v katerih delujejo. Če bi ESM po opravljeni dokapitalizaciji deleže dokapitaliziranih bank na trgu ponudila zasebnim investitorjem, bi s tem le dodatno prispevala k centralizaciji bančnega sistema v Evropi v rokah monopolističnih bank, ki so »prevelike, da bi propadle«. V nasprotju s tem morata glavna namena reševanja biti decentralizacija evropskega bančnega sistema in nacionalizacija bank. To sta predpogoja za to, da se delovanje bank podredi demokratičnemu nadzoru in da se omogoči poznejše družbeno upravljanje bančne komponente investicijskega sistema.

4.2 Evropski investicijski program

Velike razlike v gospodarski razvitosti, v ravni zaposlenosti in v življenjskem standardu evropskih držav ostajajo zato, ker EU nima koordinirane industrijske politike, ki bi z investicijami v gospodarstvo manj razvitih članic tem omogočila dohitevanje razvitejših. Dolžniška kriza in pravila enotnega trga hkrati preprečujejo, da bi to vlogo opravile države članice same. Od evropske investicijske politike tako ostanejo le infrastrukturni kohezijski projekti, ki povečujejo uvoz kapitalskih dobrin in tehnologije iz razvitih držav, ne ustvarjajo pa pogojev za razvoj.

Kriza je najbolj prizadela periferne, manj razvite države. Prišlo je do hitrega bega kapitala, padca proizvodnje, zaposlenosti in investicij, ki ga države zaradi problema dolga niso mogle nadomestiti s svojim trošenjem. Socialna škoda zaradi teh dogodkov bo globoka in dolgotrajna. Politika varčevalnih ukrepov krizo več kot očitno še poglablja, saj dodatno zavira gospodarsko rast, onemogoča investicijsko politiko in povečuje bedo ljudi, ki so že zdaj v najslabšem položaju. Prav zato je treba takoj končati varčevalno politiko in na evropski ravni spodbuditi investicije v gospodarstvo.

Razmere zahtevajo odpravo trenutne omejitve evropske investicijske politike, ki se kaže tako v omejeni strategiji, osredotočeni predvsem na razvoj infrastrukturnih projektov, kakor v omejenem obsegu sredstev, namenjenih investicijski politiki. Države na periferiji so že vse od pridružitve EU žrtve uničujočega procesa deindustrializacije, zato krvavo potrebujejo sredstva za investicije v produktivne gospodarske dejavnosti. Vlaganje v gospodarski razvoj perifernih držav bi bilo najučinkovitejše sredstvo evropske kohezijske politike, ker bi zagotovilo delovna mesta in razvoj, ne pa le uničeno okolje in prometno infrastrukturo za transport dobrin med močnimi članicami EU in neevropskimi državami. Kratkoročna in dolgoročna sredstva za investicije v delovna mesta in gospodarski razvoj morata priskrbeti Evropska investicijska banka in Evropski investicijski sklad, ki lahko z izdajo obveznic akumulirata mednarodne prihranke in jih usmerita v razvojne projekte v tistih državah članicah, ki takšne projekte najbolj potrebujejo. Evropska investicijska sredstva ne smejo končati v zasebnih žepih v obliki subvencij zasebnikom, javno-zasebnih partnerstev ali celo korupcije. Kapacitete, zgrajene s takšnimi sredstvi, morajo biti v lasti in pod nadzorom državljanov.

4.3 Demokratizacija Evropske unije

O tem, kako demokratična je realno obstoječa Evropska unija, najslikoviteje priča dejstvo, da sama unija ne bi bila sprejeta v EU, če bi kandidirala. Pod imenom t. i. demokratičnega deficita kritiki opozarjajo, da je Evropski parlament bistveno šibkejši kakor Evropska komisija in da ima kot tako rekoč edina institucija, ki jo državljanke in državljani EU volijo na neposrednih volitvah, zanemarljivo odločevalsko moč. Temeljne in prelomne odločitve o razvoju in prihodnosti unije se praviloma sprejemajo za zaprtimi vrati in javnost do tovrstnih pogovorov nima tako rekoč nikakršnega dostopa, tako da je postavljena pred politiko izvršenih dejstev. V nasprotju z javnostjo pa na odločitve vsakokratnih komisark in komisarjev izjemno močno vplivajo korporativni lobiji, pri čemer je znano, da ti v boju za ščitenje in širitev svojih interesov zaposlujejo stotine lobistov in temu boju namenjajo stotine milijonov evrov. Ni naključje, da je v Bruslju registriranih kar 50.000 lobijev. Čeprav so tako civilna družba kakor korporacije na papirju izenačeni in naj bi imeli enakopraven dostop do institucij EU, v praksi še zdaleč ni tako. Namesto politike, usklajene z družbenimi potrebami prebivalk in prebivalcev EU, imamo politiko, zvesto interesom kapitala.

Nedemokratična pa Evropska unija ni samo na vrhu, torej v Bruslju, temveč se s pomočjo zavezujočih politik preslikava tudi v nacionalne zakonodaje. T. i. maastrichtski prisilni jopič določa, da nobena članica ne sme imeti več kot 60-odstotnega javnega dolga in več kot 3-odstotnega proračunskega primanjkljaja. Pogodba hkrati določa tudi najvišje mogoče stopnje inflacije, ki v posamezni članici ne sme biti več kot 1,5-odstotne točke višja od povprečja treh članic z najmanjšo inflacijo. Tovrstna zakonsko zavezujoča določila niso nevtralna, temveč so namenjena predvsem zaščiti interesov kapitala in onemogočanju uveljavljanja socialno naravnanih politik. Nedemokratičnost teh določil je v času krize postala še očitnejša in vse jasneje postaja, da so te politike diktatura manjšine nad večino. Čeprav iz tovrstnih pogodbenih obveznosti izhajajoči varčevalni ukrepi uničujejo življenjski položaj milijonov delovnih ljudi po vsej Evropi in povzročajo skokovito rast brezposelnosti, se jim morajo ljudje podrejati. Množice v resnici nimajo nikakršnih institucionalnih kanalov, po katerih bi bilo mogoče pokazati, da uniji vlada diktatura kapitala, ki je v neposrednem nasprotju s potrebami in željami najširših ljudskih množic.

Prvi korak k resnični demokratizaciji Evropske unije mora zato biti zlom politike »izvršenih dejstev«, ki se kaže kot racionalna, nujna in naravna, a je takšna zgolj z vidika peščice lastnikov kapitala in njim podrejenih političnih elit. Ta manjšina s politiko, ki nima nikakršnega demokratičnega zaledja, terorizira celotne narode. Zavrnitev politike izvršenih dejstev in zahteva po radikalni demokratizaciji obstoječih evropskih institucij pa sta v resnici že zahteva po odpravi teh institucij, saj EU kot takšna ni in nikoli ne more biti demokratična organizacija. Takšno zvezo držav in ljudstev bo v resnici mogoče doseči šele s prehodom v socialistično Evropo.