Demokratični socializem – razvojni model za Slovenijo in EU

3 Finance

3.1 Konec varčevanja in nova davčna politika

Prevladujoče politike zategovanja pasu imajo dva namena: na eni strani z rezi v javni sektor omogočiti nižje davke (predvsem za podjetja in najbogatejše), kar naj bi povečalo investicijsko dejavnost, na drugi strani pa s pritiskom na pravice delavstva in z rezi v socialne storitve poceniti delovno silo. Oboje skupaj naj bi omogočilo večjo dobičkonosnost podjetij in s tem prispevalo k reševanju krize v t. i. realnem sektorju. Tako naj bi Slovenija naposled postala privlačnejša za tuje investicije.

Vendar se je v praksi izkazalo, da se javni dolg držav, ki so se odločile za zategovanje pasu oziroma so bile v to prisiljene, ni zmanjšal, ampak je, nasprotno, še naprej rasel. Varčevanje zmanjšuje domače povpraševanje in ne vpliva na rast izvoza, saj imajo podobno strategijo skoraj vse države evrskega območja. Zato so se prihodki držav tudi zmanjševali enako hitro kakor odhodki. Izkazalo se je, da so negativni učinki politike zategovanja pasov na gospodarsko dejavnost bistveno večji, kakor so pričakovali predstavniki Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada ter načrtovalci teh politik pri nas. Ti načrtovalci so se zanašali na negativen multiplikator 0,5, po katerem naj bi za vsak evro, ki ga država z zmanjševanjem svojih izdatkov izvzame iz gospodarskega krogotoka, gospodarska dejavnost upadla za 50 centov. Vendar se leta 2012, ko je Janševa vlada »privarčevala« 460 milijonov evrov pri državnih izdatkih, BDP ni skrčil za pričakovanih 230 milijonov evrov, ampak kar za 700 milijonov evrov. Multiplikator je bil torej kar trikrat večji od pričakovanega – 1,6.

Države v Evropi zaradi »varčevanja« in davčnih odpustkov za podjetja in bogate že vrsto let beležijo javnofinančne primanjkljaje. Zato se morajo zadolževati z izdajanjem državnih obveznic, ki pa jih v veliki meri kupujejo ravno tisti, ki so pred tem prejeli davčne olajšave. Države so se prisiljene zadolževati po visokih obrestnih merah (Slovenija že po več kot 5-odstotni), kar prinaša visoke donose za kupce obveznic. Slovenija je tako v letu 2012 izgubila 2,1 % BDP oziroma 748 milijonov evrov. V letu 2013 naj bi odplačilo obresti zahtevalo 2,4 % BDP oziroma 909 milijonov evrov. Ta denar prejemajo kupci obveznic, torej tisti, ki so zaradi varčevanja dobili davčne odpustke in višje profite, te viške pa »naložili« v državne obveznice. Skupina francoskih ekonomistov je izračunala, da evropske države tako vsako leto zgubijo kar 3 % BDP, ta denar pa se prek obveznic prelije v žepe odstotka najpremožnejših.

Politike zategovanja pasu je zato treba ustaviti, saj se za njimi skriva zgolj prenos denarja od najrevnejših (prejemniki socialnih podpor, pokojnin, štipendij), delavstva in srednjega razreda k najbogatejšemu odstotku prebivalstva. Ta proces je treba obrniti, kar omogoča davčna reforma. Ta mora zaostriti progresivno davčno lestvico. Slovenija ima od leta 2005 naprej sistem dohodnine, v katerem so progresivno obdavčeni samo prihodki od dela, dohodki od kapitala in od premoženja pa so obdavčeni posebej in po enotni stopnji. Tako je upokojenec, ki je obdržal certifikat iz časa tranzicije, obdavčen po enaki stopnji kakor milijonar. Zato ne preseneča, da je Slovenija po deležu neposrednih davkov globoko pod evropskim povprečjem. Namen predlagane reforme je, da vsakdo v državni proračun in socialne blagajne prispeva glede na svoj celoten dohodek. Zato potrebujemo integralno dohodninsko in prispevno osnovo, v kateri bodo poleg dohodkov od dela upoštevani tudi dohodki od kapitala in od premoženja. To načelo mora veljati tudi za prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje. Povečanje in pravičnejša porazdelitev neposrednih davkov bi zmanjšali delež posrednih davkov, kakršen je DDV, ki bolj obremenjujejo manj premožne.

Povečane prihodke iz davkov bi bilo mogoče učinkoviteje uporabiti v prid ekonomski politiki, varovanju okolja ipd. Taka davčna reforma bi tudi zadržala denar najbogatejšega sloja doma. Trenutno, v času krize, se sredstva najpremožnejših ne prelivajo v investicije, ampak še izraziteje kakor sicer izvažajo v davčne oaze, nalagajo v državnih obveznicah ali pa prek investicijskih skladov odhajajo v tujino.

3.2 Rešitev problema dolga

Slovenski dolg v primerjavi z drugimi evropskimi državami ni velik in je obvladljiv. Slovenija trenutno za obresti letno plačuje približno 2,4 % BDP, kar v primerjavi z ostalimi državami evropske periferije ni kritično. Naš javni dolg zato ni problematičen sam na sebi, ampak zaradi problematičnih okoliščin. Ne obvladujemo valute, v kateri se zadolžujemo, in ECB noče delovati kot posojilodajalec v zadnji sili, ki bi z novoustvarjenim denarjem odkupoval državne obveznice in s tem zmanjšal ceno zadolževanja. Zato se mora Slovenija zadolževati po zelo visokih obrestnih merah, tako da ji grozi, da bo kakor Grčija, Portugalska, Irska in Ciper izpadla iz mednarodnih finančnih trgov. Dolg torej zares utegne postati problem. Problem dolga se utegne tako zaostriti, da bosta ogroženi politična suverenost in delovanje države. Takšne razmere zahtevajo usklajeno in solidarno ukrepanje vseh zdravih sil v perifernih evropskih državah.

Nemudoma se moramo povezati z ostalimi perifernimi državami EU in začeti od ECB zahtevati, da začne jamčiti za dolg držav. ECB je namreč ena redkih svetovnih centralnih bank, ki ne odkupuje državnih obveznic. Centralna banka ZDA vsak mesec »natisne« več kot 80 milijard dolarjev za financiranje javnega dolga, v Evropi pa lahko države do denarja ECB dostopajo samo prek bank. Ob reševanju bančne krize so se države morale zadolžiti pri bankah, da bi rešile banke. Slovenija bi zato morala z ostalimi perifernimi državami prisiliti evropske institucije, da ECB začne bodisi normalno izdajati obveznice državam bodisi, podobno kakor je storila Venezuela za Argentino, državam izdajati obveznice z nizkimi obrestnimi merami, s katerimi bi te lahko odplačale vsaj del dolga, za katerega morajo zdaj plačevati oderuške obresti.

Poleg tega je treba ustanoviti komisijo za revizijo dolga. Precejšen del dolga evropskih držav je nastal tako, da so države na eni strani dajale davčne odpustke najbogatejšim in s tem ustvarjale javnofinančne primanjkljaje, na drugi strani pa so te primanjkljaje financirale z zadolževanjem prek obveznic, ki so jih kupovali najpremožnejši – torej tisti, ki so tik pred tem prejeli davčne olajšave. Pri tem se pojavlja sum t. i. nelegitimnega dolga, ki je mednarodno sprejeta kategorija. Ta je lahko dveh vrst. Na eni strani gre za dolgove, ki so bili porabljeni nelegitimno ali so nastali v nedemokratičnih režimih. Na drugi strani pa je mogoče za nelegitimne razglasiti tudi dolgove, pri katerih so upniki izsilili nelegitimno visoke obresti, ki ne ustrezajo zmožnostim države. V tem primeru morajo upniki prevzeti svoj del odgovornosti za napačno investiranje.

Sklicevanje na nelegitimni dolg so že uspešno izkoristili v Ekvadorju, kjer je predsednik Rafael Correa ustanovil komisijo za revizijo državnega dolga, ki je ugotovila, da je zajeten del tega dolga nelegitimen, tako da so ga odpisali. Za Slovenijo ni znano, ali in v kolikšni meri ta dolg obstaja, a bi bilo vseeno smiselno ustanoviti komisijo, ki bi raziskala dolg in ugotovila, ali je mogoče kateri del dolga odpisati.

Za zmanjšanje dolžniškega bremena lahko uporabimo še en scenarij. Argentina je leta 2000 po finančnem zlomu ostala z velikim deležem javnega dolga v dolarjih, ki ga zaradi zloma ni mogla odplačevati. Pred »sodiščem finančnih trgov« je bila tako potisnjena v izbiro: ali bankrot ali nadaljnje zadolževanje po oderuških obrestnih merah, da bi z novimi krediti lahko odplačevala obresti na star dolg. Na pomoč ji je priskočila Venezuela, ki je bila finančno stabilna in je zato uživala relativno nizke obrestne mere. Argentina in Venezuela sta se dogovorili, da Venezuela najame kredit za Argentino po ugodni obrestni meri, tako da je lahko Argentina v celoti odplačala stare dolgove in se s tem rešila velikega dela dolžniškega bremena.

Zadnja, skrajna možnost za zmanjševanje bremena financiranja javnega dolga pa je zamenjava obveznic. Znanih je več primerov, in tudi med njimi je bil izjemno uspešen Ekvador. Država je razglasila moratorij na odplačevanje dolga in nato začela odkupovati lastne obveznice po bistveno znižani ceni ter se tako znebila dela dolga. Nekoliko drugačno obliko te rešitve je uporabila Argentina leta 2001. V njenem primeru je bil dolg zmanjšan in reprogramiran z zamenjavo starih obveznic za nove s popustom in podaljšanjem ročnosti.