Demokratični socializem – razvojni model za Slovenijo in EU

2 Okoljska preobrazba

Človekovi pritiski na okolje že danes presegajo nosilne zmožnosti planeta. Podnebne spremembe, kemično in biološko onesnaževanje, upadanje biotske raznovrstnosti in ozonska luknja povzročajo nepopravljivo škodo življenjskemu okolju, zmanjšujejo možnosti civilizacijskega razvoja in zaostrujejo družbene probleme, kot so revščina, epidemije in vojne. Posledice razvrednotenja okolja tako ne prizadenejo vseh ljudi enako, s čimer dodatno povečujejo razredne razlike in zaostrujejo družbene napetosti. Projekcije za prihodnost napovedujejo, da bo uničujoč razvoj, ki se ne ozira na obnovitvene sposobnosti okoljskih sistemov in na širše socialne posledice, privedel do stanja, v katerem bo ogrožena zadovoljitev osnovnih človeških potreb in potreb družbene reprodukcije.

Okoljska kriza in sovpadajoča socialna katastrofa, ki smo ji priča, sta neposredni posledici kapitalizma, ki na planetu z omejenimi dobrinami in nosilnimi sposobnostmi zahteva nenehno eksponentno gospodarsko rast in temelji na vse intenzivnejši izrabi energije in snovi iz naravnih virov. Z neobrzdano rastjo proizvodnje in potrošnje nenehoma povečuje pritiske na ekosisteme. Neskončna akumulacija kapitala, ki določa kapitalistično ekonomijo, namreč ne upošteva zahtevane regeneracije okolja in si ne prizadeva za trajnostno družbeno reprodukcijo, temveč deluje po načelu maksimizacije profitov. Družbene posledice okoljske degradacije pa so – v nasprotju s profitom, ki pripade lastnikom kapitala – preložene na ramena vseh ljudi, ki ne prejmejo nikakršne kompenzacije za poslabšanje življenjskih pogojev.

Za rešitev globalne okoljske krize je potreben sistemski obrat v načinu upravljanja naravnih virov. Obstoječe rešitve v obliki zelenih tržnih mehanizmov so namreč nemočne, saj se reševanja problema ne lotijo pri njegovem vzroku, tj. pri neobrzdani neskončni maksimizaciji profitov. Oglaševanje in prodaja »eko-izdelkov«, ki dokazano nimata dolgoročnega oziroma sistemskega učinka na reševanje okoljske krize, sta zgolj vulgarna in manipulativna dopolnitev tržne logike (češ, če okoljskega vprašanja že ne rešujemo, lahko z njim nekdo vsaj dobro zasluži). Neučinkovitost obstoječih mehanizmov je posebej očitna ob trenutni ekonomski krizi. Države in podjetja namreč v imenu hitre in kratkoročne gospodarske rasti ali proizvodnje klestijo vlaganje v varovanje okolja. Okolju prijazne, a z vidika kapitalistične logike drage in neprofitabilne dejavnosti ter tehnologije zato zamirajo. Vzrokov za to ne gre iskati v podjetjih, saj so ta prepuščena tržnim zakonitostim in jim okolju prijaznejše strategije v boju za čim večje profite praviloma prinašajo izgubo. Omenjene politike in prakse torej samo dodatno poglabljajo okoljsko katastrofo in so tudi po kapitalističnih kriterijih ekonomsko neupravičene, saj je ob trenutnih trendih gotovo, da bodo naslednje gospodarske in širše družbene krize izhajale ne le iz bančnih in finančnih špekulacij, pač pa še bolj iz podnebnih sprememb, izgubljenih ekosistemov in zmanjševanja biotske raznovrstnosti. Zaradi sprememb ekosistemov in zaradi naraščajočih stroškov skrajnih vremenskih stanj (suš in poplav) bodo namreč prizadeti državni proračuni in zlasti prebivalci ogroženih območij.

Rešitev okoljske krize je mogoče iskati v postopni preobrazbi v nizkoogljično družbo sonaravnega razvoja, ki je med glavnimi prvinami socialističnega razvojnega modela. Ta teži k upravljanju z naravnimi sistemi, ki ne bo več določeno z vrednostjo naravnih virov na kapitalskih trgih, temveč bo temeljilo na okoljskih omejitvah in družbenih potrebah. Vsaka celostna in uspešna okoljska politika se mora ravnati po taki viziji socialistične družbe, v kateri gospodarske panoge in storitvene dejavnosti niso podrejene okolju neprijazni logiki maksimizacije profita, pač pa izhajajo iz zmožnosti okolja in potreb družbe in so utemeljene na trajnostni rabi surovin, energetskih virov in naravnih ponorov.

Za postopen prehod v družbo sonaravnega razvoja si bomo v okviru socialističnega razvojnega modela prizadevali s pomočjo petih strateških politik, ki jih lahko začnemo izvajati že danes: prehod v nizkoogljično družbo, učinkovit in dostopen javni promet, pravična obdavčitev onesnaževalcev, preusmeritev v ekološko kmetovanje ter okrepitev zaščite in trajne rabe naravnih površin. Navedeni ukrepi bi imeli poleg trajnostnega upravljanja z okoljskimi viri pozitivne učinke tudi na zaposlovanje in gospodarstvo, saj bi s pomočjo racionalnega in vzdržnega koriščenja virov razpršili upravljavske pravice in dolžnosti. Takšno ekološko preobrazbo je mogoče izpeljati samo z obsežno uporabo obstoječega domačega znanja in tradicije na eni strani ter s spodbujanjem bazičnih in aplikativnih okoljskih znanosti na drugi.

2.1 Prehod v nizkoogljično družbo

Prvi korak k demokratičnosocialistični družbi sonaravnega razvoja je prehod v nizkoogljično ekonomijo, utemeljeno na obnovljivih virih energije. Za povečanje deleža energijske proizvodnje iz obnovljivih virov si bomo pri decentraliziranih energetskih projektih prizadevali z investiranjem v lokalno najučinkovitejše rešitve. V reguliranih porečjih bomo spodbujali izgradnjo in obnovo hidroelektran, na bolj obsončenih legah pa bomo zagovarjali investiranje v solarno energijo. Na razpoložljivih krajih po Sloveniji bomo spodbujali izrabo geotermalne energije in gradnjo objektov za koriščenje vetrne energije. Te vire lahko dopolnjuje pridobivanje električne energije iz manjših kotlovnic na biomaso. Poleg intenzivnejšega pridobivanja energije iz obnovljivih virov je nujno sistemsko varčevanje pri porabi energije. To je kratkoročno najlaže dosegljivo z varčno gradnjo in obnovo z lesom in lesnimi derivati kot gradbenim in izolacijskim materialom. Med nizkoogljične politike preobrazbe v sonaravno družbo, ki jih je mogoče začeti izvajati že danes, sodi tudi zagon lesnopredelovalne industrije z izgradnjo sodobnih žag in sušilnic. Te namreč omogočajo izbor kakovosti in proizvodnjo lesenih polizdelkov kot gradbene in obrtne surovine v velikem obsegu. Poleg tega pri obratovanju proizvajajo odpadke, ki jih lahko uporabljamo kot obnovljivi energijski vir za ogrevanje obratov in gospodinjstev ter za lokalno proizvodnjo elektrike.

2.2 Učinkovit in dostopen javni promet

Pomembno vlogo v okoljski demokratičnosocialistični transformaciji ima tudi prestrukturiranje pretežno osebnega prometa v javnega. Zato si bomo prizadevali za cenovno in lokacijsko dostopen, časovno učinkovit in udoben javni prevoz. Podpirali bomo investicijske naložbe v nizkoogljične oblike javnega prometa in s tem postopno preusmeritev tovornega in osebnega prometa s cest na železniško in avtobusno omrežje. V mestnih središčih bomo zagovarjali umirjanje avtomobilskega prometa, učinkovitejši avtobusni prevoz in kolesarjem prilagojene poti.

2.3 Pravična obdavčitev onesnaževalcev

Vsaka pravična okoljska reforma mora reševati tudi problem socializacije okoljske škode, ki jo povzročajo večji onesnaževalci. V tem kontekstu je treba ukiniti podporne subvencije največjim industrijskim onesnaževalcem. Namesto tega je treba subvencionirati projekte, namenjene prilagajanju okoljskim zahtevam, izboljšanju energijske učinkovitosti in promociji nizkoogljičnih virov energije. Zagovarjamo tudi proporcionalno obdavčitev onesnaževalcev glede na povzročeno okoljsko škodo. Po takem ukrepu veliki onesnaževalci ne bodo več mogli ohranjati konkurenčne prednosti. S pomočjo proporcionalne obdavčitve zbrana sredstva pa morajo biti namenjena povračilu škode, povzročene okolju in zdravju ljudi, in investicijskim projektom politik prehoda v sonaravno družbo.

2.4 Preusmeritev v ekološko kmetovanje

Veliko okoljsko škodo povzročajo tudi vse večji pritiski svetovnih cen pridelkov, ki kmete silijo v škodljive prakse intenzivnega kmetijstva. Da bi preprečili nadaljnje čezmerno črpanje vodnih rezervoarjev, onesnaževanje podzemnih vodonosnikov pitne vode, uničevanje prsti in preveliko občutljivost okolja na ekstremne vremenske dogodke, je nujna preusmeritev v energetsko in snovno ekstenzivno ekološko kmetijstvo. Zato se zavzemamo za znanstveno in finančno sistematizirano podporo ekološkemu kmetovanju z visoko vrednostjo proizvodnje kot ključno strategijo za dolgoročno preživetje slovenskega kmetijstva.

2.5 Okrepitev zaščite in trajne rabe naravnih površin

Država je dolžna ščititi tudi biotsko raznovrstnost in ekosisteme ter mora z namenom trajnostnega razvoja gospodarno upravljati z naravnimi viri. To zahteva predvsem dejavno varovanje, ne pa le sklepanje neučinkovitih deklarativih zavez. Zato želimo okrepiti ozaveščanje in formalno izobraževanje o pomembnosti biotske raznovrstnosti in naravovarstvenih območij za zdrav ter trajnostni razvoj posameznikov in skupnosti. S prebivalci, ki živijo na teh območjih, želimo razvijati lokalne modele sonaravnega razvoja. Ti bi morali biti utemeljeni tudi na ekonomskih prednostih območij naravne dediščine, ki bi jo hkrati morali učinkovito ščititi.