1 Gospodarstvo
1.1 Reševanje podjetij in razširitev državne lastnine
Eden največjih problemov Slovenije je velika zadolženost zasebnega in bančnega sektorja. Glavna vzroka za to sta dva. Na eni strani gre za zlom gradbeništva, ki se je od leta 2004 naprej napajalo s cenenimi krediti iz tujine. Po usahnitvi teh kreditov so tako rekoč vsi veliki gradbinci propadli, deleži teh podjetij in njihove lastnine pa so postali »slabe terjatve« v slovenskih bankah. Na drugi strani pa gre za problem velike zadolženosti podjetij, ki so bila privatizirana v drugem valu privatizacije, ko je bilo z menedžerskimi prevzemi privatiziranih 215 podjetij. V industrijskem sektorju je takšno kar vsako četrto podjetje: od skupno 206 industrijskih podjetij z več kot 100 zaposlenimi je bilo 46 podjetij privatiziranih v drugem valu. Menedžerji, ki so prevzemali ta podjetja, so za kritje kreditov uporabljali kar delnice podjetij, ki so jih prevzemali in s tem zadolževali podjetja. Številna so po izbruhu krize in usahnitvi kapitalskih tokov zato zašla v hude likvidnostne težave. Danes so ta podjetja zaradi bremena dolga najmanj produktivna v Sloveniji, čeprav je večina načelno zdrava.
Pri njihovem reševanju bi zato lahko prevzela ključno vlogo slaba banka. Ta je sicer ustanovljena zato, da bi slabe terjatve, ki so pogosto kar deleži teh nelikvidnih podjetij, prevzela, ta podjetja s tem nacionalizirala in razdolžila, a takoj zatem privatizirala. S tem bi ponovili napako izpred krize: podjetja bi prepustili zasebnikom in investicijskim skladom, s tem pa izčrpavanju ali celo likvidacijam. Naš predlog pa je, da slaba banka prevzame terjatve v teh podjetjih in ta podjetja razdolži, a ne da bi jih nato odprodala. Nasprotno, namesti naj krizne uprave, ki lahko pod nadzorom zaposlenih poskrbijo za sanacijo podjetij in čimprejšnji ponovni zagon proizvodnje.
S tem bi rešili krizo v zasebnem sektorju in hkrati onemogočili, da bi se menedžerski prevzemi in sorodne slabe prakse ponovile. Preprečili bi privatizacije in vzpostavili osnovo za podreditev proizvodnje prebivalstvu in njegovemu demokratičnemu nadzoru.
1.2 Demokratizacija upravljanja podjetij
Ta podjetja bi po razdolžitvi prenesli na Slovenski državni holding. S tem bi jih obdržali v državni lasti, kar je dobro izhodišče za krepitev vloge delovnih kolektivov v podjetjih. Državno lastništvo samo na sebi je sicer prav tako problematično kakor zasebno, saj omogoča klientelistično kadrovanje ozkih političnih skupin, ki se vedejo, kot bi bila ta podjetja njihova last, ne pa last vseh državljank in državljanov. Zato je treba tako podjetja kakor državni holding demokratizirati.
Prvi korak h krepitvi vloge zaposlenih v državnih podjetjih in bankah bi bila politika odprtih knjig: vsak zaposleni mora imeti možnost vpogleda v poslovanje teh podjetij in v porabo njihovih sredstev. Drugi korak je demokratizacija poslovanja. To pomeni dvoje. Na eni strani uprav in nadzornikov ne smejo več imenovati politične elite, ampak zaposleni in širša skupnost, ki jo tako ali drugače zadeva delovanje podjetja (na primer lokalna skupnost, ki jo zadevajo okoljska tveganja). Na drugi strani pa morajo uprave z zaposlenimi in širšo skupnostjo skleniti sporazum o želenem razvoju podjetja. Če uprave ta sporazum kršijo, jih zaposleni lahko odpokličejo. V tretjem koraku pa bi te demokratične mehanizme v podjetjih še okrepili: zaposleni naj glasujejo o pomembnih odločitvah, o razmerju med najnižjo in najvišjo plačo, volijo direktorja ipd. V zasebnih družbah bi za krepitev vloge zaposlenih uporabili obstoječi Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju, s katerimi bi prav tako podrejali ta podjetja interesom zaposlenih in širše skupnosti. Delavsko upravljanje bi okrepili tudi zakonska podlaga in aktivna podpora, ki bi zaposlenim v podjetjih, ki so se pred stečajem znašla zaradi slabega dela lastnikov in menedžerjev, omogočili prevzem nadzora nad podjetjem in s tem ohranitev proizvodnje in delovnih mest.
Večina slovenskih podjetij je v preteklih letih zapadla dolgovom, ker je bila prepuščena samovolji upravljavcev in lastnikov podjetij. Zato je treba onemogočiti uresničevanje tako ozkih interesov zasebnih lastnikov kakor ozkih interesov političnih elit, ki mešetarijo v državnih podjetjih. Namesto tega moramo okrepiti demokratične mehanizme nadzora tako nad ekonomskimi elitami kakor nad političnimi.
1.3 Demokratizacija investicijske politike in bank
Javne investicije v Sloveniji vsako leto obsegajo okrog četrtine vseh investicij, hkrati pa država posredno prek državnih deležev v bankah odločilno vpliva na razvojni model slovenskega gospodarstva. V zadnjem desetletju so bili ti vzvodi zlorabljeni za zasebne interese kapitalskih in političnih elit. Moč bank je bila zlorabljena za menedžerske prevzeme podjetij in za podpiranje rasti, utemeljene na zadolževanju. V ta namen so se banke ob pomoči takratne vlade (ki je odpravila kapitalske nadzorne mehanizme) po letu 2004 močno zadolžile na evropskih trgih kapitala in z izposojenim denarjem kreditirale špekulativni balon v gradbeništvu, ki je do poka v letu 2009 bistveno prispeval k pregrevanju slovenskega gospodarstva. Tudi državne investicije so bile porabljene vse prej kot učinkovito: spomnimo se le primera izgradnje avtocestnega križa in šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj.
Potreben je torej demokratičen nadzor nad temi mehanizmi. V bančnem sektorju to zahteva socializacijo bank, njihovo preoblikovanje v javni servis po zgledu šolstva ali zdravstva, v državni investicijski politiki pa to zahteva izgradnjo demokratičnih organov, ki bodo po volji ljudstva odločali o državnih investicijah. Z demokratizacijo upravljanja bančnega sistema in državnega sklada (holdinga) bi bili zagotovljeni osnovni pogoji za koordiniranje investicijske dejavnosti. Ti instituciji bi poleg strokovnih vladnih služb postali glavni informacijski središči sistema. Postavljali bi družbene kriterije za investiranje dolžniškega in lastniškega kapitala v posameznih panogah. Pri določanju zahtevane donosnosti naložb bi poleg gospodarne uporabe sredstev upoštevali tudi druge, jasno opredeljene dejavnike, kot so število delovnih mest, regijski razvoj in varovanje okolja. Ta mehanizem bi moral zajeti vse velike investitorje: državo in lokalne skupnosti, podjetja z nadzornim deležem države (državni holding) in državne banke. Slovenija sodi med države z relativno visokim deležem investicij države in podjetniškega sektorja v BDP, ki pa je bil predvsem po letu 2004 uporabljen izjemno neproduktivno. V prid razvoju je zato treba zagotoviti, da bodo investicije finančno in družbeno učinkovite.
1.4 Industrijska politika in koordinacija gospodarstva
S socializacijo bank in državne investicijske politike bi pridobili tudi potreben manevrski prostor za strateško usmerjanje gospodarstva – industrijsko politiko. V zadnjih dvajsetih letih koordinacije med panogami v Sloveniji tako rekoč ni bilo, kakor tudi ni bilo strateškega usmerjanja gospodarstva. Medtem pa se v nasprotju s splošnim prepričanjem kapitalistične države niso odpovedale planiranju in strateški podpori podjetjem. Le Slovenija je skupaj z ostalimi post-socialističnimi državami v tranzicijski blaznosti opustila vse vzvode za usmerjanje razvoja. Države centra, kakršna je Nemčija, ne bi nikdar prodale svojih naravnih virov, električnih omrežij, najpomembnejših državnih podjetij ali infrastrukture multinacionalkam, v Sloveniji pa veliko večino parlamentarne politike in ekonomske stroke druži prepričanje o nujnosti in koristnosti privatizacije. Odločitve o tem, kaj, za koga in pod kakšnimi pogoji naj se proizvaja, so zato brezglavo prepuščene zasebni inciativi in tržnim mehanizmom.
Od tod deindustrializacija, dezintegracija velikih industrijskih verig in pomik na evropsko periferijo. Nekoč močne verige, na primer Iskra, so kot celota večinoma propadle, preživeli so le nekateri njihovi deli (na primer Domel). Z brezglavim vodenjem se je Slovenija sama odrinila na periferijo. Verige, kakršna je bila Iskra, so bile zmožne proizvajati končne izdelke in s tem konkurirati podjetjem na najvišjih ravneh. Deli Iskre, ki so preživeli, proizvajajo le še dele za te končne izdelke. S tem je slovensko gospodarstvo postalo podizvajalec močnih podjetij, ki v celotni verigi vrednosti prejme le še neznaten del.
Drug dober primer neizkoriščene panoge, v kateri ima Slovenija potencial, a ga zasebna iniciativa ni zmožna izkoristiti, je lesnopredelovalna industrija. Ta je ne le industrija pohištva, ampak tudi industrija materialov in tehnoloških rešitev, ki bi lahko zmanjšale energetsko potratnost naših podjetij in gospodinjstev. Izvoz nepredelanega lesa ob stotinah izgubljenih delovnih mest v propadlih lesnopredelovalnih podjetjih je sramotna praksa, ki pa je zasebne investicije ne bodo odpravile. Klasična donosnost teh panog je za to premajhna. Rešitev je v industrijski politiki, katere namen bi bila integracija podjetij in gospodarskih panog v nacionalno koordinirane verige.
Da bi mogli zajeti večji del vrednosti v svetovnih verigah, mora država z investicijsko politiko prevzeti dejavno vlogo v načrtnem vzpostavljanju celotnih gospodarskih verig, ki bodo mogle proizvajati in na svetovnih trgih prodajati končne izdelke. Potrebujemo investicije, ki bodo ekonomsko upravičene, s tem ko bodo zagotavljale nova delovna mesta, dodatno akumulacijo in razvoj. Po drugi strani pa morajo investicije prinesti delovna mesta v kraje, kjer so najbolj potrebna, in razvoj v panoge, v katerih ima naša družba primerjalno prednost in dolgoročen interes.
Brezglavega drvenja na evropsko in svetovno periferijo nas zato lahko reši samo vzpostavitev koordiniranega gospodarstva, ki bo omogočalo koordinacijo panog, ponovno integracijo industrijskih verig in upravljanje z investicijami po volji ljudstva.
1.5 Polna zaposlenost
Industrijska politika mora služiti blaginji večine prebivalstva, zato jo je treba pospremiti s politiko polne zaposlenosti, ki bi delavkam in delavcem zagotovila varno in izpopolnjujočo zaposlitev. Poleg pomanjkanja razvoja slovenske industrije v zadnjih dvajsetih letih je eden ključnih vzrokov za brezposelnost tudi preživel štirideseturni delovni teden. Ko je bil ta uzakonjen, je bila produktivnost dela neprimerljivo manjša kakor danes. Zato zagovarjamo krajšanje delovnega tedna sprva na 35 ur, pozneje pa do ravni, ki bi omogočala polno zaposlenost. Poleg tega se zavzemamo za odpravo segmentacije trga dela in za vzpostavitev močne aktivne politike zaposlovanja, ki bi delavcem omogočala varno prehajanje iz ene zaposlitve v drugo. V času krize ne moremo pričakovati vrnitve k polni zaposlitvi za nedoločen čas. Zahtevati pa moramo, da bo vsaka oblika dela zaščitena s temeljnimi delavskimi in socialnimi pravicami in da bodo vsi, ki se preživljajo s svojim delom, prejemali dohodek, ki zagotavlja dostojno življenje.