Kriza v Sloveniji
S krizo evropskih integracij je močno prepletena tudi kriza v Sloveniji. Ta kljub prevladujočemu nasprotnemu mnenju ni kriza specifično slovenskega post-socialističnega kapitalizma. Ta, gradualistični razvojni model je bil zares slovenska posebnost le do začetka vključevanja v evropske integracije, nato pa je Slovenija začela prevzemati dolžniški razvojni model, značilen tako rekoč za vso evropsko periferijo. Javnofinančna kriza, kreditni krč in prezadolženost gospodarstva so značilni znaki te krize.
V tem razdelku bomo nakazali, zakaj je bila Slovenija posebnost med tranzicijskimi državami, kako je prišlo do prevzemanja perifernega razvojnega modela pri nas, kako je slovenska kriza prepletena s krizo EU in zakaj kapitalistične elite niso zmožne odpraviti te krize.
Gradualistična Slovenija pred vstopom v EU
Ob preobražanju socialistične družbene lastnine v kapitalistično zasebno lastnino so se vladajoči razredi v Sloveniji znašli pred vprašanjem, ali je bolje podjetja razprodati kupcem z najvišjimi ponudbami (tj. tujemu kapitalu) ali pa ustvariti domač kapitalistični razred. Izbrali so drugo možnost, zato je bilo treba z bolj ali manj nasilnim prerazporejanjem družbeno bogastvo koncentrirati v maloštevilnih rokah. Prvi večji korak tega procesa je bil napravljen v letih 1991 in 1992, ko je bilo z ustanavljanjem »by-pass« podjetij in podobnimi ilegalnimi sredstvi privatizirano premoženje, vredno več kot milijardo evrov.
Divjo privatizacijo so leta 1992 prekinili množični delavski protesti, ki so bili odziv na globoko recesijo iz prejšnjega in tekočega leta ter na poskus vladne enostranske zamrznitve plač. Protesti so pripomogli k padcu Demosove vlade, ki ji je sledila vlada levosredinskih strank. Ta je nadaljnji potek privatizacije uredila z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij. Z možnostjo notranjih odkupov in z razdelitvijo deležev zaposlenim je zakon omogočil, da so delavci in menedžment ohranili večinske deleže v večini malih in srednjih podjetij, medtem ko so se večja podjetja večinoma lastninila s kombinacijo notranje razdelitve premoženja s certifikati in prenosa na paradržavne sklade (KAD in SOD).
Delavski razred je po protestih dobil tudi druge koncesije: možnosti zgodnjega upokojevanja, večja nadomestila za brezposelnost in povišanje plač. Te koncesije so kljub drugačnim pričakovanjem vlade pomagale povleči državo iz recesije, saj so okrepile domače povpraševanje. Obenem se je tudi centralna banka zavezala politiki podcenjevanja valute v primerjavi s trgovinskimi partnerji, da bi s tem spodbudila izvoz in zmanjšala pritisk na plače. Ne nazadnje je bil leta 1994 ustanovljen Ekonomsko-socialni svet (ESS), ki je institucionaliziral tristranska pogajanja med sindikati, vlado in zastopniki interesov kapitala, kot je bilo to v praksi v povojnih socialnih demokracijah (v Nemčiji in skandinavskih državah). ESS je odločal (in še danes odloča) o široki paleti vprašanj vse od socialne politike in delovne zakonodaje do prihodkovne politike.
Te institucionalne spremembe, ki so bile posledica ostrih delavskih bojev v prvih letih tranzicije, so Slovenijo napravile za tranzicijsko posebnost. Medtem ko je bila večina ostalih tranzicijskih držav v tem času že pod nadzorom mednarodnega kapitala in je v svojih razvojnih strategijah predvsem privabljala tuje investicije, je Sloveniji uspelo ohraniti domače lastništvo z relativno velikimi delavskimi deleži in postati stabilno gospodarstvo z relativno visoko gospodarsko rastjo (v letu 1995 celo 7,4 %). V baltskih in višegrajskih državah se je medtem že začenjala razprodaja. Neposredne tuje naložbe so le redkokdaj financirale vzpostavljanje novih produkcijskih kapacitet, saj je investitorje zanimalo predvsem prevzemanje obstoječe infrastrukture v najprivlačnejših sektorjih, predvsem v bančnem, finančnem, informacijsko-telekomunikacijskem, delno pa tudi v izvoznih industrijskih sektorjih. Ta razvoj ni vodil v izgradnjo novih kapacitet s pomočjo tujih investicij, ampak predvsem v poceni nakupe obstoječe infrastrukture. Začenjala se je tekma do dna: konkurenčno nižanje okoljskih in socialnih standardov v imenu privabljanja neposrednih tujih investicij.
Tudi v Sloveniji se lastniška in institucionalna struktura, vzpostavljena v prvem valu privatizacije, ni ohranila. Delno so delavci v drugi polovici devetdesetih let sami razprodali certifikate, da bi s tem izboljšali materialne položaje svojih gospodinjstev, večji del pa je k temu prispeval t. i. »drug val privatizacije«, tj. faza konsolidacije lastništva. Med letoma 1999 in 2004 so se povprečni deleži največjih lastnikov v podjetjih povečali za več kot tretjino, število delničarjev pa se je močno znižalo. V tem obdobju sta se tudi začeli upočasnjevati gospodarska rast in rast izvoza, saj se je Slovenija zaradi pridruževanja evropskim integracijam začela odpovedovati avtonomnim denarnim in proračunskim politikam.
Dolžniški razvojni model po vstopu v EU
Drugi val privatizacije je med letoma 2004 in 2008 prerasel v privatizacijski cunami. To obdobje so zaznamovali zloglasni menedžerski odkupi, v katerih so menedžerji za zavarovanje svojih kreditov uporabljali kar delnice podjetij, ki so si jih šele prilaščali. Ta posojila so bila posebej mamljiva zaradi ugodnih obrestnih mer po pridružitvi Slovenije EU v letu 2004 in zaradi vstopanja v evrsko območje, hkrati pa so uživala podporo političnih elit. Po dvanajstih letih skoraj neprekinjenega vladanja LDS je na volitvah zmagala SDS. Upravljavci državnega kapitala, ki so do svojih položajev prišli v času vlad LDS, so ob kadrovskih rošadah, ki jih je izvajala nova oblast, poskušali pridobiti nadzorne deleže, pri čemer jim je delo bistveno olajšal dostop do cenenih kreditov na nedavno odprtih evropskih trgih kapitala. Na drugi strani pa je na podoben način tudi SDS poskušala razširiti »desno« kapitalsko elito, tako da je brez oziranja na dolgoročno vzdržnost javnih financ in na očitno pregrevanje slovenskega gospodarstva banke spodbujala pri financiranju tveganih poslov, davčno razbremenjevala kapital in najvišje osebne dohodke ter si zamišljala megalomanske infrastrukturne investicije.
S tem je Slovenija začela prevzemati vzorce drugih tranzicijskih držav, dolžniški razvojni model, značilen za evropsko periferijo. Slovenska izvozna industrija, ki je bila v devetdesetih letih paradni konj slovenskega gospodarstva, je zaradi prevzemanja precenjene skupne valute in izgube možnosti industrijske politike ob priključitvi EU začela slabeti. To pa je okrepilo tiste dele kapitala in njihove politične zastopnike, ki so zagovarjali odprtje Slovenije mednarodnemu kapitalu po zgledu drugih tranzicijskih in perifernih držav.
Ti so v letih 2004–2006 dobili priložnost, da temeljito spremenijo smer razvoja Slovenije, ko je vlada pod vodstvom SDS začela ofenzivo proti sindikatom in delavstvu, ki jih je krivila za zmanjšano konkurenčnost Slovenije. Pripravili so vrsto neoliberalnih reform, vključno z novo dohodninsko lestvico, ki je močno zmanjšala davke za najpremožnejše in ki je danes eden glavnih vzrokov za proračunske primanjkljaje. Po zgledu najbolj liberaliziranih tranzicijskih držav (Bolgarije, Slovaške in t. i. baltskih tigrov) so podali tudi zakonski predlog enotne davčne stopnje, ki pa je bil leta 2005 s splošno opozorilno stavko zaustavljen.
Uporu navkljub je Slovenija z liberalizacijo kapitalskih tokov, deregulacijo bančnega sektorja in pomočjo evropskih integracij začela prevzemati dolžniški razvojni model. Dostop do cenenega tujega kapitala, ki se je odprl s pridružitvijo EU, so s pridom izkoristile zlasti banke in gradbeni sektor. Podobno kakor v Španiji, baltskih tigrih ali na Portugalskem so se pri nas začeli napihovati gradbeni baloni. Gradbeništvo je postalo nov paradni konj slovenskega gospodarstva, ki je bistveno prispeval h gospodarski rasti. A medtem ko je vlada govorila o slovenskem razvojnem preboju in pripravljala groteskne gradbene projekte, na primer predlog zabaviščnega parka Megalaxia pri Ptuju in predlog »slovenskega jadranskega otoka« v obliki delfina pred Izolo, se je gospodarstvo pregrevalo.
Razmerje med krediti in depoziti v bankah se je z 1:1 iz leta 2004 poslabšalo na 3:1 v letu 2007. Neto zunanji dolg (tj. dolg prebivalstva, države in podjetij skupaj), ki je bil še leta 2005 ničen, je že leta 2008 znašal deset milijard evrov. Večina tega dolga je nastala v gradbenem in bančnem sektorju ter v podjetjih, ki jih je zajel drugi val privatizacije. Nakopičeni dolg se zato ni kazal v javnem dolgu, a na to ni bilo treba čakati dolgo.
V zadnjem četrtletju leta 2008, ob izteku mandata prve Janševe vlade, je kriza zajela tudi Slovenijo. Z zlomom špekulativnih trgov na Zahodu je usahnil dotok kreditov, počili so špekulativni baloni, gradbeni sektor se je sesedel, podjetjem, privatiziranim v drugem valu, je ostalo veliko kreditno breme, bankam pa milijarde slabih terjatev. Slovenija je v letu 2009 doživela kar 7,9-odstotni padec BDP. Brezposelnost je poskočila s 6,8 % iz leta 2008 na 12,4 % v letu 2011. V teh številkah se skriva 60.000 izgubljenih delovnih mest, ki bi jim bilo treba dodati še večdesettisoč zgubljenih migrantskih delovnih mest v gradbeništvu, a je Slovenija ta problem preprosto »izvozila«. Migrantskim delavcem je namreč prekinila dovoljenja za bivanje, ko so zgubili delo, tako da so morali zapustiti državo. Če bi bila delovna sila v gradbeništvu zaposlena z urejenimi rednimi zaposlitvenimi razmerji, bi se stopnja brezposelnosti takrat povečala še za nekaj odstotkov.
Kapitalistično reševanje krize slovenskega kapitalizma
S krizo se je prva soočila Pahorjeva socialdemokratska vlada, ki je na začetku svojega mandata vpeljevala ukrepe za dvig povpraševanja, na primer dvig bruto minimalne plače s 597 na 734 evrov in subvencije za ohranjanje delovnih mest v podjetjih v težavah. Ukrepi so bili delno uspešni, saj je bila v letu 2010, kljub globoki krizi gospodarska rast v Sloveniji pozitivna (1,3 %), leta 2011 pa je znašala 0,7 %. Vendar je vodenje takšnih politik v okviru EU zelo oteženo, saj Slovenija nima več avtonomne denarne in proračunske politike. Po Maastrichtskih kriterijih mora namreč upoštevati določbe o maksimalnem proračunskem primanjkljaju, inflaciji in javnem dolgu, ki so eksplicitno uperjene zoper politike spodbujanja povpraševanja, poleg tega pa je zaradi politike ECB, ki ji ni dovoljeno neposredno financirati dolga držav članic EU, izpostavljena pritisku mednarodnih finančnih trgov.
V tem kontekstu gre razumeti zdrs Pahorjeve vlade v desno v drugi polovici mandata. Tedaj se je vlada zatekla k izrazito liberalnim reformam, predvsem k reformi trga delovne sile in k pokojninski reformi. Te reforme, ki so bile z veliko večino zavrnjene na referendumu, so tudi dokončno pokopale vlado, ki se je z njimi zelo oddaljila od socialdemokratskih ciljev.
Po padcu Pahorjeve vlade smo pod drugo Janševo vlado doživeli nadaljevanje projekta, začetega med letoma 2004 in 2008. Njegov glavni cilj je bil narediti Slovenijo privlačnejšo za neposredne tuje investicije. V ta namen je bilo treba čim bolj omejiti delovanje sindikatov (na primer s spremembo referendumske zakonodaje in vpisom zlatega fiskalnega pravila v ustavo), zato da bi kapitalu olajšali pritisk na zniževanje plač. Na drugi strani je bilo treba z davčnimi olajšavami kapitalu (Janševa vlada je leta 2012 znižala davek na dohodek pravnih oseb, kar je uveljavila celo za nazaj) zmanjšati proračunske prihodke in s tem še zaostriti potrebo po zmanjševanju proračunskih odhodkov, torej predvsem po rezih v javni sektor in socialne izdatke. Ključna projekta tega obdobja sta bila državni holding, ki naj bi služil predvsem hitri privatizaciji rentabilnih državnih podjetij, in slaba banka, ki naj bi socializirala izgube bank in transferje javnih sredstev omogočila tudi zasebnim bankam. Ob pritisku civilne družbe in sindikatov je bil Janša prisiljen odstopiti še pred izpeljavo teh projektov, vendar njegova naslednica Alenka Bratušek ohranja tako splošno usmeritev kakor konkretne politike druge Janševe vlade. Nacionalni reformni program 2013–2014, ki ga je sprejela vlada pod vodstvom Alenke Bratušek, namreč pravi, da bo Slovenija z ukrepi in reformami, ki jih je prejšnja vlada sprejela v letu 2012, nadaljevala tudi v letih 2013 in 2014. Gre predvsem za uravnoteženje javnih financ, stabilizacijo bančnega sistema, pokojninsko reformo in reformo trga delovne sile.
Bankrot slovenskega kapitalizma
Slovenski kapitalizem je s tem dokončno politično in idejno bankrotiral. Bankrotirala sta oba razvojna modela – tako izvozni razvojni model, v devetdesetih letih utemeljen na lahki industriji, kakor dolžniški razvojni model z gradbeništvom kot paradnim konjem v letih 2004–2008. Bankrotiral je slovenski kapitalistični razred, ki očitno ne zna ponuditi ničesar drugega kakor ugajanje zahtevam Bruslja in finančnih trgov.
Taka politika ugajanja, ki podlega zahtevam finančnih trgov, pa vselej prinaša vse hujše socialno razslojevanje. Čeprav je Slovenija pregovorno ena najbolj socialno izravnanih družb, empirični podatki kažejo povsem drugačno sliko o resničnih razlikah med najbogatejšimi in najrevnejšimi v naši družbi. Razlika v premoženju najbogatejše desetine prebivalstva v primerjavi z najrevnejšo desetino je že 1:531. Najbogatejših 10 % prebivalstva ima v lasti kar 38 % nepremičnin, skupna vrednost katerih presega 25 milijard evrov. Hkrati ima revnejša polovica Slovenije, torej 50 % prebivalstva, v lasti vsega 12 % vseh nepremičnin. S tem se Slovenija pridružuje drugim tranzicijskim državam, ki so v takem položaju pristale že vsaj desetletje prej. Odvisne od tujega kapitala, ker domačega nimajo, druga z drugo tekmujejo v tem, katera bo bolj pritisnila na svoje delavstvo, katera bo ponudila fleksibilnejši in zato bolj negotov trg dela ter katera bo bolj znižala okoljske standarde.
Domače kapitalistične elite, ki so v tej tekmi do dna parazitski posrednik med tujimi vlagatelji in domačo delovno silo, pa se poslužujejo vse bolj avtoritarnih oblik vladanja, saj lahko samo tako ohranjajo obstoječa razmerja moči in zajezujejo naraščajoče nezadovoljstvo prebivalstva. Tudi v Sloveniji je že zaznati take spremembe. Referendumska zakonodaja, ki omejuje demokratične vzvode ljudstva, fiskalno pravilo in šele v zadnjem hipu preklicana sprememba Zakona o javnem zbiranju so le najvidnejše med spremembami, ki vodijo v bolj avtokratski in represiven način vladanja. Poleg demokracije je ogrožen tudi življenjski standard vseh – od študentk in študentov, upokojenk in upokojencev, prekarnih delavk in delavcev do javnih uslužbenk in uslužbencev, redno zaposlenih ter malih podjetnic in podjetnikov. Vsi bomo utrpeli nižanje osebnih dohodkov, plačevanje šolnin, manjšanje pokojnin in socialnih prejemkov, vsi bomo žrtve onesnaževanja okolja.
O kruti realnosti take bitke do dna najbolje pričajo primeri držav, ki nam jih sicer ponujajo kot zgled vpeljave neoliberalnega modela. Ko poudarjajo, da so si baltske države po recesiji hitro opomogle in ponovne zagnale gospodarsko rast, modro zamolčijo, da je v obdobju treh let recesije BDP v vseh treh državah padel za več kot 14 %. Bistven je tudi podatek, da te države danes dosegajo le med 60 in 70 % evropskega BDP na prebivalca, kar je precej manj od Slovenije z 82 %. A tudi ta primerjava je nekoliko zavajajoča. Posledice uvajanja neoliberalnega modela se namreč najbolje vidijo v nizkem življenjskem standardu v teh državah. Stopnje dohodkovne neenakosti so v baltskih državah med najvišjimi v Evropi, podobno pa velja tudi za stopnjo tveganja revščine. Posledica takšnega razvojnega modela so nižja pričakovana življenjska doba, rast kriminala, zviševanje števila zapornikov, slabšanje zdravja ljudi, vse višja stopnja umrljivosti novorojenčkov (ta je v Litvi in Latviji med najvišjimi v Evropi). Končni dokaz za zgrešenost teh politik pa je množično odseljevanje ljudi iz baltskih držav. V državah, ki nam jih ponujajo za zgled, se je v zadnjem desetletju prebivalstvo zmanjšalo kar za 11 %. Ti ljudje očitno raje opravljajo podplačana in drugorazredna dela v državah centra, kot da bi ostali v domačem neoliberalnem raju.
V tekmi do dna ni zmagovalcev. V perifernem kapitalizmu ni prihodnosti.