Demokratični socializem – razvojni model za Slovenijo in EU

Kriza evropskih integracij

Proces evropskih integracij, ki se je začel po drugi svetovni vojni in je na začetku devetdesetih let 20. stoletja dosegel vrhunec z ustanovitvijo Evropske unije (EU), je spremljala navdušena pripoved o doseganju kulturnih in civilizacijskih idealov. Projekt evropskih integracij naj bi odpravil nacionalne, politične in kulturne delitve na celini ter po stoletjih vojn in konfliktov evropske narode »združil v različnosti«. Na stari celini naj bi naposled zavladal mir, EU pa naj bi skrbela za ohranjanje povojnih pridobitev socialne države in se vzpostavila kot protiutež tako »divjemu« anglosaškemu kapitalizmu kakor avtoritarnim vzhodnoazijskim različicam kapitalizma. Evropske strategije so obljubljale preboj v visokotehnološko »družbo znanja«, katere gonilo naj bi bila vlaganja v inovacije in razvoj. Tudi strategija Evropa 2020 obljublja preoblikovanje EU v »pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo«, ki da ga je treba podpreti z reformo finančnega sistema, konsolidacijo javnih financ in krepitvijo usklajevanja v ekonomski in monetarni uniji.

Ko je leta 2008 bankrot banke Lehman Brothers oznanil krizo svetovnega kapitalizma, so bili evropski politiki, gospodarstveniki in analitiki optimistični: grožnjo krize so odpisali kot »anglosaško bolezen«, ki naj se ne bi razširila v Evropo. Finančni trgi evropskih držav so bili namreč v primerjavi z anglosaškimi bistveno slabše razviti, gospodinjstva pa manj zadolžena in manj vpletena v špekulativne naložbe. Poleg tega naj bi evro s fiksnimi menjalnimi tečaji preprečeval finančne špekulacije proti evropskim državam in služil kot ščit pred krizo.

A kriza je le nekaj mesecev zatem dosegla Evropo in evropske države so se nenadoma znašle v najhujši recesiji po drugi svetovni vojni. Na periferiji je zlom špekulativnih financ povzročil opustošenje, saj je gospodarska rast močno padla, stopnje brezposelnosti pa so v letih krize narasle tudi do 30 %, med mladimi pa celo nad 50 %. Zloglasna trojka (Evropska centralna banka, Evropska komisija in Mednarodni denarni sklad) odtlej po vsej Evropi vsiljuje drakonske varčevalne ukrepe, ki so milijone ljudi pognali v revščino in brezup.

Stara celina je demokracijo s temi ukrepi tako rekoč suspendirala, saj se vladajoči razred oklepa vse bolj avtoritarnih in represivnih politik, ulice pa ponovno vrejo ob socialnih in političnih napetostih. Kljub temu številni medijski komentatorji in intelektualci še vedno gojijo nostalgično podobo o časih, ko sta se v Evropi še cedila med in mleko. Kriza je tako razgalila resnico o Evropski uniji: ta je bila od vsega začetka predvsem projekt evropskih kapitalističnih elit, ki evropskih držav v resnici ni povezal, temveč jih je pahnil v oster konkurenčni boj.

Evropa kapitalističnih elit

Evropske integracije so bile že na svojem začetku, torej ob ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) v letu 1951 v Parizu, izrazito antisocialistični projekt. Eden glavnih strateških razlogov za začetek procesov evropskih integracij je bilo preprečevanje širjenja socializma z Vzhoda, česar so se kapitalistične elite bale zaradi militantnega delavstva na Zahodu. ESPJ je zato vzpostavila »močnejši trg«, ki ga je zasnoval oče evropskih integracij Jean Monet. Po njegovem naj bi se proces združevanja evropskih tržišč (in s tem evropskih nacionalnih kapitalističnih razredov) vzpostavil postopoma, prek vzpostavitve skupnega močnejšega trga v določenih panogah, tak trg pa naj bi se nato postopoma prelil v vse ostale panoge, tako da bi sčasoma nastalo popolnoma integrirano evropsko gospodarstvo.

Na drugi strani je kapitalistični razred po drugi svetovni vojni zavrl socialistično vrenje tako, da je strateško pristal na določene koncesije organiziranemu delavstvu: vzpostavljena so bila nacionalna koordinirana tržna gospodarstva, ki so omogočala polno zaposlenost in podpirala močno socialno državo. A poglabljanje evropskih integracij, ki je postopoma izvzemalo tržišča iz pristojnosti nacionalnih držav in jih vključevalo v skupen evropski trg, je napovedovalo vse prej kot socialistično ali socialdemokratsko prihodnost, saj je posamezne članice zavezalo k varovanju prostega trga, ne da bi hkrati vzpostavilo minimalne socialne standarde.

Prelomno je bilo leto 1983. Po tem letu je namreč francoski socialistični predsednik François Mitterrand pod pritiski Evropske gospodarske skupnosti (EGS) opustil socialistične in keynesovske politike, ki jih je njegova vlada izvajala v svojih prvih letih, in sprejel obrat k varčevanju, ki so ga bile prisiljene izvajati vse članice EGS. Odtlej je liberalizacija Evrope potekala z vse večjim zagonom. Leta 1987 je v veljavo stopil Enotni evropski akt (EEA), katerega cilj je bila ukinitev vseh trgovinskih ovir do leta 1992. Sprejete so bile številne direktive za liberalizacijo infrastrukture in javnih storitev: telekomunikacij, železnic, električne oskrbe, pošte, plina ipd. Liberalizacija oziroma privatizacija javnega sektorja je med drugo polovico devetdesetih let in prvimi leti novega tisočletja pripeljala do ukinitve številnih delovnih mest, poslabšanja delovnih pogojev in nižanja plač v javnem sektorju, hkrati pa tudi do manjše dostopnosti javnih storitev, in sicer predvsem za manj premožne.

EU je bila ustanovljena leta 1992 s podpisom t. i. Maastrichtske pogodbe, ki koordinacijo skupnega trga in pritisk na delavski razred dosega tudi z določbami o koherentnosti v denarni in proračunski politiki: inflacija ne sme biti več kot 1,5 % višja od povprečja treh držav z najnižjo inflacijo, proračunski primanjkljaj države ne sme biti višji od 3 % njenega bruto domačega proizvoda (BDP), javni dolg pa ne sme biti višji od 60 % BDP.

Ustanovljena je bila tudi Evropska centralna banka (ECB), ki je neodvisna od politike in izvršne oblasti. To je standardna neoliberalna praksa, saj je tako denarna politika varna pred morebitnimi pritiski delavstva, ne pa tudi pred zahtevami kapitala. Tovrstna denarna politika EU je značilna tudi za cilje ECB, ki so opredeljeni v Pogodbi o delovanju Evropske unije in statutu ECB. Glavni cilj ECB je nadzor nad cenami, tj. zadrževanje inflacije pod 2 % letno, kar varuje tiste, ki zaradi inflacije največ izgubijo – najpremožnejše. V nasprotju z večino obstoječih centralnih bank, ki vsaj deklarativno poskušajo uravnotežiti pogosto nasprotujoča si cilja nizke inflacije in polne zaposlenosti, je za ECB zmanjševanje brezposelnosti postranskega pomena. ECB je izjemna tudi zato, ker ne sme uporabiti klasičnih politik za zniževanje cene zadolževanja držav članic. Tudi za to prepovedjo je skrit interes kapitala: države članice so prepuščene volji mednarodnih finančnih trgov in njihovim zahtevam po zaslužku na račun kakovosti življenja prebivalk in prebivalcev.

Evropa dveh hitrosti

Z Maastrichtsko pogodbo, uvedbo evra in ustanovitvijo ECB je EU vzpostavila sistem, ki države članice zavezuje k nevmešavanju v prost pretok kapitala, blaga in delovne sile, jim odvzame lastno monetarno politiko in jim narekuje proračunsko vzdržnost, hkrati pa ne zapoveduje minimalnih standardov socialne varnosti in nima mehanizma za izravnavanje neravnovesij znotraj EU. Ta sistem države članice sili v tekmo do dna: v nižanje plač, fleksibilizacijo trga delovne sile ter krčenje izdatkov za javne storitve in socialne transferje.

To združevanje je pokazalo svoje slabosti že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z vključitvijo Španije, Grčije in Portugalske. Vse tri države, ki so se desetletje poprej izvile iz več desetletij trajajočih vojaških diktatur, so bile ob vstopanju v tedanjo Evropsko skupnost (ES) zelo entuziastične, kar pa se je kmalu izkazalo za neutemeljeno. Vstop v ES je onemogočil carinsko zaščito in državam onemogočil, da bi izvajale lastno industrijsko politiko. Skladi ES za regionalni razvoj niso nadomestili teh politik, saj so bila sredstva večinoma usmerjena v infrastrukturni razvoj namesto v industrijskega in splošno gospodarskega. V tem se kaže interes kapitalskih elit držav centra, starih članic, ki jim ni bilo do ohranjanja ali razvijanja industrije na jugu, saj so želele povečati svoje lastne industrijske izvoze in obenem izkoristiti zaostreno konkurenco za napad na delavske pravice doma. To je povzročilo uničenje industrije na perifernem jugu in povečanje zunanjetrgovinskih presežkov v centru.

Zgodba se je ponovila z vključevanjem bivših socialističnih držav, vzhodne periferije, v EU. Tudi tu je proces integracije v EU pripeljal do razpadanja v socializmu zgrajenih industrijskih struktur. V vmesnem času je med vsemi evropskimi državami predvsem Nemčiji uspelo podrediti svoje delavce: realne plače se tod niso povečale vse od leta 1995. To je bilo mogoče zaradi združitve obeh Nemčij (v Vzhodni Nemčiji ni bilo sindikatov) in zaradi odpiranja Vzhodne Evrope, saj je ob uničenju vzhodnoevropske industrije tamkajšnja cenena delovna sila omogočala pritisk na domače delavce v Nemčiji.

Periferija zato ni bila zmožna tekmovati z Nemčijo kar v dveh pogledih: zaradi razvojnega zaostanka in zato, ker je bilo na periferiji precej težje zbijati ceno dela (na jugu zaradi dobro organiziranega delavstva, na vzhodu pa zaradi tako in tako nizkega življenjskega standarda). V EU sta zato vzniknila dva nova razvojna modela. V visoko konkurenčnem centru je izvoz postal glavni generator gospodarske rasti, na periferiji pa je rast vse bolj temeljila na zadolževanju. Izvozni razvojni model centra in periferni dolžniški razvojni model sta vzroka t. i. Evrope dveh hitrosti, tj. poglabljanja razlik v razvitosti evropskih gospodarstev.

Skupaj ta modela tvorita celovit ekosistem evropskih integracij. Države centra, ki so zaradi kapitalistične prerazvitosti pred širitvijo EU dolga leta stagnirale (na primer nemške stopnje gospodarske rasti med letoma 2000 in 2005 niso presegle 1,2 % BDP), so z osiromašenjem domačega delavskega razreda in z opustošenjem periferije postale izvozni »motor Evrope« in znova zagnale svojo rast. Z izvažanjem na Jug in Vzhod te države kopičijo zunanjetrgovinske presežke, ki jih želijo čim bolj dobičkonosno naložiti. Priložnosti za to je seveda dovolj v samih perifernih državah, ki zaradi uničenja industrijskih baz beležijo trgovinske primanjkljaje in krvavo potrebujejo kapitalske naložbe iz centra. T. i. finančni trgi, torej finančne institucije iz centra, skrbijo za to, da se zunanjetrgovinski presežki, ki jih center izsesava iz periferije, v obliki komercialnih posojil z visokimi obrestmi vračajo v periferne države. Obresti na ta posojila pa periferne države plačujejo bankam centra, kar nesorazmerja med centrom in periferijo še povečuje.

Pred krizo je bila ta strategija za periferijo na videz uspešna, saj so države, kot so Španija, Ciper ali Irska, beležile visoko gospodarsko rast in obenem ohranjale nizko raven javnega dolga. A finančni kapital, ki išče najvišjo možno kratkoročno donosnost, se je dolga leta v teh državah stekal predvsem v neproduktivne naložbe: v špekulativne balone v gradbenem sektorju in v financiranje potrošniških kreditov.

Ob izbruhu krize se je razgalila narava takega »razvoja« na periferiji. Prilivi kapitala so se izsušili, gradbeni baloni so počili, na zadolževanju utemeljena potrošnja je splahnela in številne naložbe so nasedle. Udarec je najhuje prizadel prav najboljše učenke liberalnega razreda, zlasti tiste, ki so jih pred krizo imenovali »baltski tigri«. V Latviji je tako v letu 2009 BDP upadel kar za 17,7 %, v Estoniji za 14,1 % in v Litvi za 14,8 %. Stopnja brezposelnosti je čez noč poskočila na 20 % in še več. Podobna zgodba se je kmalu ponovila v večini držav Južne in Vzhodne Evrope.

Da bi preprečile popoln zlom finančnih sistemov, so države z javnimi sredstvi sanirale dolgove zasebnih bank, s tem pa se je kriza prelila iz bančnega v javni sektor, tako da se zdaj kaže kot kriza javnih financ. Krize ni povzročil javni sektor. Nastala ni zaradi razkošnega življenja javnih uslužbencev ali zaradi razbohotene socialne države. Nastala je v zasebnem sektorju, zaradi njegovih nerešljivih protislovij pa je postala tudi kriza javnega sektorja. K takemu razvoju je bistveno prispevala Evropa finančnih trgov.

Evropa finančnih trgov

Ko je bilo treba finančni sistem reševati z javnimi sredstvi, je postalo jasno, kako neustrezna je ureditev ECB. Maastrichtska pogodba državam prepoveduje, da bi se pri financiranju dolgov zatekle k ECB (kakor to počne večina centralnih bank). Lizbonska pogodba pa hkrati tem državam prepoveduje, da bi si pomagale med seboj, tako da bi na primer Avstrija z nižjo obrestno mero najela kredit za Slovenijo. Prizadete države preprosto niso mogle do denarja, s katerim bi ohranile socialno državo in pomagale podjetjem v krizi. Zato so morale prebivalke in prebivalci reševanje bank plačati z davki, namesto da bi ga financirala centralna banka.

S tem je krog sklenjen: potem ko so politične elite širokosrčno odprle javne blagajne, da bi rešile finančne trge, kleče moledujejo prav te finančne trge, da jim vrnejo uslugo. Toda finančne institucije so opustile ponižno držo, brž ko so se dokopale do javnega denarja. Zdaj imajo v rokah vse niti in z grožnjo visokih obrestnih mer silijo države, da izpeljejo proračunske reforme v prid kapitala, zmanjšujejo javne izdatke, fleksibilizirajo trge dela in privatizirajo javni sektor.

Očitno je, da finančni trgi niso ne učinkoviti ne racionalni in da jim potemtakem ne smemo zaupati nadzora nad ekonomskimi politikami držav. Pa vendar EU dereguliranim finančnim trgom še naprej dopušča, da kujejo dobičke iz državnih primanjkljajev, ki so jih pred tem sami povzročili. Vsem je znan grški primer, kjer zloglasna trojka, ne da bi upoštevala realne zmogljivosti grškega gospodarstva in družbe, vsiljuje privatizacijo, nižanje plač in pokojnin in lažje odpuščanje, zato da bi zasebni upniki dobili čim več investiranega denarja nazaj.

Neobrzdana financializacija gospodarstev, davčni in plačni damping ter tekmovanje za privabljanje kapitala med evropskimi državami so ustvarili zgodovinsko posebnost: skupnost držav, ki so v gospodarski vojni. V tej vojni za zdaj zmaguje Nemčija, ki ima zaradi petnajstletnega pritiska na plače velike trgovinske presežke. Toda evropski birokrati, ki zahtevajo prenos »nemškega modela« na vso Evropo, pozabljajo, da bi to izničilo konkurenčno prednost Nemčije, saj vse države pač ne morejo imeti izvoznih presežkov. Če ena država zbije plače in tako doseže višjo konkurenčnost v primerjavi s trgovinskimi partnericami, lahko na njihov račun vsaj kratkoročno poveča izvoz. Če pa bi to počele vse države, bi samo zmanjšale potrošnjo in potisnile celotno EU v dolgotrajno depresijo.

S kakšno krizo se torej spopada EU?

Gospodarska kriza, s katero se spoprijema EU, je sicer splošna kriza kapitalizma, ki kot takšna ni posledica konkretne institucionalne ureditve EU. Toda EU je zaradi svoje zasnove še posebej neuspešna pri odpravljanju te krize. Znotraj EU so države prisiljene v gospodarsko vojno vseh proti vsem. To vojno države EU bijejo s pomočjo davčne politike (nižji ko so davki, mamljivejša je država za tuje naložbe), fleksibilizacije trgov delovne sile (cenejše ko je delo, boljše je) in rahljanja okoljskih standardov (manj ko je okoljskih omejitev, večji so profiti). Na ta način vztrajno izginjajo pridobitve dobrega stoletja organiziranega delavskega boja.