foto: http://minimalnaplaca.si/
- Navodila za oddajo podpore
Obrazec za podpisovanje podpore si natisnite tukaj. Na voljo je tudi na vseh upravnih enotah RS ali pa pri dežurnih sindikalistih na stojnicah pred upravnimi enotami. Pozor, ob sredah obratujejo vse upravne enote v državi do 17.00 ali 18.00 ure.
V delu obrazca, kjer piše »dajem podporo zahtevi oziroma pobudi« morate:
- obkrožiti vrstico »C.PZ/«
- v okence vpisati številko 659
- k besedilu »VLOŽITEV PREDLOGA ZAKONA« pripisati: ZA SPREMEMBO ZAKONA O MINIMALNI PLAČI.
Pozor, obrazev morate podpisati vpričo uradne osebe na katerikoli upravni enoti, ob predložitvi osebnega dokumenta. Alternativno je podpis možen po spletu, s pomočju digitalnega potrdila, tukaj.
Ko vam uradna oseba overi obrazec, ga lahko oddate:
- dežurnim sindikalnim aktivistom na stojnicah pred upravnimi enotami,
- svojemu sindikalnemu zaupniku v podjetju ali ustanovi,
- po pošti ali v živo na območnih enotah ZSSS
- po pošti ali v živo v pisarni Iniciative za demokratični socializem
Ko bodo sindikalne konfederacije presegle potrebnih 5.000 podpisov, ga bodo kot ljudsko iniciativo vložile v parlamentarno proceduro.
Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom od 1. januarja 2015 znaša 790,73 evrov bruto. Neto znesek minimalne plače je odvisen od splošne davčne olajšave, ki jo delavec uveljavlja, in v najslabšem primeru znaša samo 576,34 evrov. Odkar se je pred petimi leti minimalna plača zadnjič pomembneje dvignila, je število njenih prejemnikov naraslo z 19.047 konec leta 2009 na 37.194 marca 2015, na vrhuncu krize pa jih je bilo še precej več. Statistični urad Republike Slovenije ocenjuje, da je prag tveganja revščine leta 2013 (novejše ocene še niso na voljo) znašal 593 evrov razpoložljivega neto dohodka. Minimalna plača torej mnoge delavce ne spravi niti čez prag tveganja revščine, ki naj bi približno znosen socialni položaj ločeval od popolnoma neznosnega. Zato ni nič čudnega, da je lani pod pragom tveganja revščine živelo že okoli 291.000 ljudi in da sociologi ugotavljajo vse pogostejši pojav zaposlenih revnih, delavcev, ki se jim nad ta prag ne uspe dvigniti kljub zaposlitvi ali vsaj njenemu dejavnemu iskanju.
V Iniciativi za demokratični socializem (IDS) razumemo, da minimalna plača in njena višina nista podarjena, ampak izborjena; sta rezultat desetletij, celo stoletij delavskih bojev v Sloveniji in tudi drugje po svetu. V teh bojih se delavci srečujejo z mogočnim nasprotnikom, s kapitalom, ki bi, kakor denimo lastnik nekoč družbenega podjetja Iskra Dušan Šešok, minimalno plačo najraje kar ukinil. Kapital in njegovi zavezniki so svoje glave dvignili tudi v začetku letošnjega maja, ko je vseh sedem sindikalnih central predstavilo predlog, da se iz minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno in nedeljsko delo ter za delo ob praznikih. Kljub skromnosti sindikalnega predloga in dejstvu, da bi v resnici zadeval le del vseh prejemnikov minimalne plače, je nasprotna stran skočila v zrak in začela opozorjati na neogiben odliv delovnih mest, ki naj bi sledil udejanjenju tega predloga. Najbolj jasen med glasniki kapitala je bil minister za finance Dušan Mramor – minimalna plača se ne sme dvigniti niti za evro.
Čeprav v IDS predlog sindikalnih central podpiramo in bomo naredili vse, da se prebije skozi parlamentarno sito, pa smo vseeno mnenja, da bi po vsebini moral biti ambicioznejši. Prvič – iz minimalne plače je treba izvzeti vse dodatke, ne le omenjenih, torej tudi tiste za posebno težke ali nevarne pogoje dela. Minimalna plača mora postati gola osnova, na katero se lahko dodatki zgolj nalagajo, ne pa da je sama sestavljena iz njih. Drugič – višino minimalne plače je treba dvigniti na raven, ki bo omogočala človeka primerno življenje. Tu nam lahko prag tveganja revščine služi izključno kot orientir in nikakor ne smemo dovoliti, da delavca in njegove družine niti redna zaposlitev ne reši životarjenja. In tretjič – boj za minimalno plačo moramo razširiti tudi na vse tiste delavce, ki jih je danes tako priljubljeno imenovati »prekariat«. Boj za minimalno plačo mora prerasti v boj za najnižje dopustno plačilo, ki ga lahko delavec prejema za poln delovni čas, ne glede na obliko dela, v kateri je zaposlen.
Primer predloga sindikalnih central zelo nazorno kaže, da v današnjem kapitalizmu vsak, še tako skromen poziv po odpravi največjih ekonomskih in socialnih krivic izzove nesorazmeren odpor tistih, ki jim je vztrajanje teh krivic v materialnem interesu. Za nujne spremembe ne bosta dovolj vlaganje zakonodajnih predlogov in pogajanje na sejah Ekonomsko-socialnega sveta, ampak bo treba v boju s kapitalom sneti rokavice ter se z njim spopasti tudi s stavkami na delovnih mestih in protesti na ulicah. Sindikalni poziv pa je morda takšen odpor izzval tudi zato, ker ga je izreklo združeno sindikalno gibanje. Dokler je organizirano delavstvo razdeljeno po mejah, kot so tiste med javnim in zasebnim sektorjem ter med rednimi in prekernimi oblikami dela, lahko upa edino na obrambo že izborjenih delavskih pravic. Le združeno pa si lahko organizirano delavstvo izbori razširitev teh pravic in stre spone kapitala, ki mu preprečujejo ukrojiti družbo po svojih merah – družbo demokratičnega socializma.
PRIHODNOST JE DEMOKRATIČNI SOCIALIZEM!
