Danes so iz Slovenske odškodninske družbe sporočili, da iščejo kupca za 72,75 odstotni delež Telekoma Slovenije. Med najverjetnejšimi interesenti za nakup je hrvaško podjetje T-HT Grupa, ki je hčerinska družba podjetja Deutsche Telekom. Telekom je sicer eno od največjih slovenskih podjetij, ki zaposluje okoli 3600 ljudi, lansko leto pa je povečal čisti dobiček. Trenutna tržna vrednost je okoli 870 milijonov evrov, kar pomeni, da bi država za svoj delež iztržila okoli 620 milijonov evrov. Glede na to, da se je ravno včeraj vlada zadolžila za novi dve milijardi evrov in bo s tem skupni dolg do konca leta povečala na 28,8 milijard evrov, ali več kot 80 % BDP, je jasno, da bo šel denar od kupnine izključno za kritje tekočih obresti dolga, ki bodo letos že presegle milijardo evrov!
Za razliko od slovenske, nemška vlada seveda ni neumna, da bi se odpovedala deležu v lastnem telekomu. Raje prevzema telekomunikacijska podjetja po vsej evropski periferiji pod vsiljeno neoliberalno dogmo privatizacije za vsako ceno in žanje dobičke v eni izmed najdonosnejših panog. Kaj privatizacije dejansko prinašajo, lahko že vidimo na primeru Heliosa, o čemer smo pisali že večkrat, pa tudi v drugih državah, ki so svoja telekomunikacijska podjetja že prodale. S stališča Slovenije tu ne gre za nikakršen zagon gospodarstva, temveč razprodajo skupne lastnine vseh državljanov, ki bo vodila le v odpuščanja, odliv kapitala in nadaljnje obubožanje Slovenije. Naš politični razred pa še kar slepo sledi napotkom Evropske komisije, nemške vlade in že zdavnaj diskreditiranih neoliberalnih ekonomistov.
Še enkrat poudarjamo, da državni dolg, ki ga vlada rešuje s prodajami, ni nastal zaradi preobsežne in zapravljive države, lenih uslužbencev v javnem sektorju ali celo razvajenih državljanov, ki naj bi živeli preko svojih možnosti. Primarni javnofinančni primankljaj, torej primankljaj, ki nastaja zaradi rednega delovanja javnega sektorja v Sloveniji, je zadnji dve leti znašal 1,7 oz. 1,8 %. Torej je občutno manjši celo od zneska obresti, ki jih država plačuje za najeta posojila in izdane obveznice! Javni dolg je leta 2008 znašal le 22 % BDP. Njegovo eksplozijo so povzročili državno reševanje gospodarstva, kopičenje obresti na obstoječi dolg in hkratno nižanje davkov. K novonastalemu dolgu je primarni primankljaj v zadnjih petih letih prispeval kvečjemu 30 %, reševanje krize zasebnega, kapitalističnega gospodarstva pa dobrih 70 %! Če pa bi k temu prišteli še zmanjšanje prihodkov zaradi znižanja davka na dobiček in stroške, ki so nastali s podvojeno brezposelnostjo, bi bilo razmerje še precej višje. Predrage torej niso javne storitve, kot sta zdravstvo in šolstvo, prav tako za krizo in dolg niso krive previsoke pokojnine ali plače v javnem sektorju, kot nas prepričujejo vlada, ekonomisti, Evropska komisija in Angela Merkel. Predrago je kapitalistično gospodarstvo, ki z normalnim delovanjem poraja krize, njihove posledice pa vali na delovne ljudi! Kapitalistično gospodarstvo je tisto, ki si ga ne moremo več privoščiti, in tisto, ki živi preko svojih zmožnosti na račun delovnih ljudi!
Vlada pa bi, nasprotno, krizo reševala tako, da bi tekoči primanjkljaj, ki ga ustvarja ravno podružbljeno reševanje zasebnega gospodarstva, krila s prodajo še več družbeno ustvarjene lastnine in prepustila upravljanje in dobičke zasebnikom. Na drugi strani pa bi še razširila tržne mehanizme na področje javnih storitev, ki v krizi kapitalizma postajajo preveliko in odvečno breme za kapitalističen sistem. Kljub neznanskemu zvišanju produktivnosti dela v zadnjih sto letih in materialnemu izobilju se lahko kapitalistično gospodarstvo reproducira le še na račun družbe, z nižanjem standarda delovnih ljudi na raven tretjega sveta.
Temu se moramo odločno upreti! Ne potrebujemo zasebnih lastnikov, ki bodo za ceno višanja dobičkov, ki se kopičijo v davčnih oazah, odpuščali delavce. Potrebujemo demokratično delavsko upravljanje in nadzor nad podjetji, tako v državni kot v zasebni lasti. Delovni ljudje so tisti, ki jih odločitve v podjetjih najbolj zadevajo, zato morajo prevzeti njihovo upravljanje. Ker obstoječe politične elite nočejo ali pa niso več sposobne skrbeti za dobrobit prebivalcev, zasebne lastnike pa zanimajo le kazalniki dobičkonosnosti, je čas, da ljudje prevzamemo upravljanje svojih življenj v svoje roke in se razprodaji skupnega premoženja odločno upremo! Čas je za demokratični socializem!
