Govor Luke Meseca: Predlog za izvolitev predsednika Vlade RS
Spoštovani gospod predsednik Državnega zbora, spoštovani zbor,
V svojem kratkem nagovoru bom povedal, kaj Združena levica pričakuje od naslednje vlade.
Slovenski politični prostor je zadnjih 20 let močno zdrsnil v desno. Zlasti po začetku krize so vse politične stranke pristale na »diktat okoliščin« in zato na izključno neoliberalistične politike. Na nekakšno zgodovinsko nujnost, ki naj bi manevrski prostor slovenske politike ožila na zgolj tiste politike, ki učinkujejo v prid kapitala.
Vse vladajoče stranke doslej, od SD prek SDS do Pozitivne Slovenije, so pristajale na privatizacijo, ukinjanje socialne države, zmanjševanje delavskih pravic, šikaniranje sindikatov, krčenje demokracije in izločanje javnosti iz procesov odločanja.
Marsikateri politik, zlasti od tistih, ki se predstavljajo za »levičarje«, pa kljub temu rad pove, da se osebno sicer s takimi politikami ne strinja, a da enostavno nima izbire. Nečloveške politike naj bi od njih terjali finančni trgi, Evropska unija, ali pa »strokovnjaki«, ki naj bi bežali iz države. Prepričujejo nas, da enostavno moramo slediti nekim novim »železnim zakonom zgodovine«.
In prav na ta način, s tem svojim nemišljenjem, so stranke in vlade v zadnjih letih v Sloveniji napravile nepopravljivo škodo. V Združeni levici zato od kandidata za predsednika vlade in od nove slovenske vlade pričakujemo, da bosta začela vsaj toliko razmišljati, da bosta postavila »železne zakone zgodovine« in “diktate okoliščin” pod vprašaj.
Da bo nova vlada postavila interese prebivalstva Slovenije pred interese Evropske unije, finančnih trgov in kapitala.
Da se bo vprašala, zakaj je letos brezposlenost, kljub enkrat višjemu BDP kot pred 20 leti, presegla rekord iz leta 1993: 130.000 ljudi.
Zakaj prvič po drugi svetovni vojni v tej državi odraščajo generacije, ki bodo živele slabše od svojih staršev.
Zakaj v Sloveniji leta 2014 več kot osmina prebivalstva, 274.000 ljudi, živi pod pragom revščine.
Zakaj so se v Sloveniji kljub »spodbudam za gospodarstvo« investicije več kot prepolovile.
Kakšne učinke je imelo nižanje davkov za bogate in kapital?
Kakšni so bili dosedanji učinki reševanja krize z izključno “liberalnimi zdravili”?
Kaj je cilj varčevalne politike? Kdaj bodo naše plače dovolj “konkurenčne”? Ko bodo na nivoju Slovaške, Romunije ali Bangladeša?
Zakaj kljub očitni katastrofi na evropski periferiji, ki so jo povzročile evropske institucije, še kar poslušamo njihova priporočila?
To so zgolj nekatera od vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti mandatar in vlada. Morda sta si celo jih. A vendar osnutki koalicijske pogodbe, ki jih beremo, spet(!) kot rešitev ponujajo prav tiste politike, ki so nas v krizo pripeljale in ki je ne rešujejo, ampak jo poglabljajo.
Očitno je tudi bodoča vlada že nasedla liberalnim ekononskim dogmam in slepo verjame, da je bila – kljub očitni socialni in ekonomski katastrofi – usmeritev preteklih vlad prava.
Ta usmeritev verjame, da zaposleni v Sloveniji ne potrebujejo večje varnosti, ampak več prožnosti. Da niso problem investicije, ampak konkurenčnost in stroški dela. Da je državna lastnina ovira, ne priložnost za razvoj. Da je bilo dosedanje reševanje krize v Evropi uspešno, le Slovenija naj bi bila »prepočasna« v reformah. Da je edini interes v tej družbi, ki mu je vredno prisluhniti, interes kapitala.
S tem se osnutek koalicijske pogodbe postavlja proti interesom vseh tistih, ki moramo delati, da preživimo. Proti interesom učiteljev, novinarjev, prekercev, industrijskih delavcev, brezposlenih, upokojencev, študentov, zdravnikov.
A v kapitalizmu, razredni družbi, je pač treba izbrati stran. In bodoča vlada očitno kaže,, da bo izbrala napačno stran, stran kapitala.
Združena levica se odločno postavlja na stran dela. Zato kandidatu za mandatarja ne more izreči podpore.
Upamo pa, da bo dr. Miro Cerar, če bo danes izbran za mandatarja, premogel dovolj modrosti, da bo prisluhnil glasovom razuma. Da bo v nasprotju s prejšnjimi predsedniki in predsednico vlad uvidel, kakšne učinke imajo nasveti Gospodarske zbornice, AmChama, Evropske unije in drugih kapitalskih lobijev na prebivalstvo.
In da bomo končno dobili premierja, ki se bo vsaj vprašal o smiselnosti in neizogibnosti neolibralnega konsenza in novih “železnih zakonov zgodovine”.
