Uničevanje okolja je inherenten del kapitalizma. Sistem, katerega cilj je maksimizacija profita in zahteva neprestano eksponentno gospodarsko rast ter vsako stvar na zemlji spreminja v blago, ne more biti okoljsko vzdržen. Kapitalizem nikoli ne more biti zelen. Naravo razume le kot vir za izkoriščanje in napajanje gospodarske rasti in se ne ozira na obnovitvene sposobnosti okolja in socialne posledice. Podnebne spremembe, kemično in biološko onesnaževanje, upadanje biotske raznovrstnosti in ozonska luknja povzročajo nepopravljivo škodo življenjskemu okolju ter zaostrujejo družbene probleme, kot so revščina, epidemije in vojne.
Rešitev okoljske krize v kapitalizmu ni mogoča. Rešitev je možna samo v sistemu, ki bo motiv dobička zamenjal za motiva trajnostne reprodukcije kakovostnega življenjskega okolja ljudi in regeneracije ekosistemov. V družbi sonaravnega razvoja, ki bo stremela k demokratičnemu in racionalnemu reševanju vprašanj, v demokratičnosocialistični družbi.
Kljub uničujočim posledicam kapitalistične produkcije za okolje pa je »biti zelen« v kapitalizmu postalo zelo moderno. Korporativno zeleno gibanje je ustvarilo medijski direndaj na področju »zelenih potrošnikov« in »zelenih trgov«. Prodaja »eko-izdelkov« in trgovanje z emisijskimi kuponi dokazano nimata sistemskega učinka na reševanje okoljske krize. Namesto celovitega pristopa k reševanju okoljskih problemov kapitalizem reševanje okolja prepušča inovativnim zelenim tržnim pobudam, krizo okolja pa dojema kot poslovno priložnost.
Korporacije tekmujejo, katera bo bolj zelena in bolj družbeno odgovorna, ob tem pa prečesavajo svet v lovu za naravnimi viri, izkoriščajo poceni delovno silo in rahljajo okoljske standarde. S privatizacijo naravnih dobrin je družbi odtujena pravica do upravljanja z naravnimi viri. Njihovo izkoriščanje povzroča okoljsko škodo, ki je v kapitalizmu socializirana. Posledice okoljske degradacije so prenesene na pleča ljudi, ki za poslabšanje življenjskih pogojev ne prejmejo nikakršnega nadomestila. Posledice razvrednotenja okolja tako ne prizadenejo vseh ljudi enako in še dodatno povečujejo razredne razlike ter zaostrujejo družbene napetosti.
V okviru socialističnega razvojnega modela si bomo zato prizadevali za postopen prehod v družbo sonaravnega razvoja s petimi strateškimi politikami, ki jih lahko začnemo izvajati že danes. Te so prehod v nizkoogljično družbo, pravična obdavčitev onesnaževalcev, učinkovit in dostopen javni promet, preusmeritev v ekološko kmetovanje ter okrepitev zaščite in trajne rabe naravnih površin.
Namesto zgrešenih energetskih politik se moramo osredotočiti na obnovljive in lokalno dostopne vire energije. Ukrepi, ki ji predlagamo, so: gradnja hidroelektrarn v reguliranih porečjih; investiranje v solarno energijo na obsončenih legah; vzpodbujanje izrabe geotermalne energije; gradnja vetrnih elektrarn; izgradnja sodobnih žag in sušilnic za zagon lesnopredelovalne industrije in uporaba pri tem nastalih odpadkov kot obnovljiv vir energije za ogrevanje. Navedeni ukrepi bodo imeli poleg trajnostnega upravljanja z okoljskimi viri tudi pozitivne učinke na zaposlovanje in gospodarstvo.
Vsaka pravična okoljska reforma si mora prizadevati razrešiti problem socializacije okoljske škode, ki jo povzročajo onesnaževalci. Zato je treba uvesti sorazmerno obdavčitev onesnaževalcev glede na povzročeno okoljsko škodo in ukiniti subvencije največjim industrijskim onesnaževalcem in namesto tega subvencionirati projekte namenjene prilagajanju okoljskim zahtevam, izboljšanju energijske učinkovitosti in izrabi nizkoogljičnih virov energije.
Prizadevali si bomo za cenovno in lokacijsko dostopen, časovno učinkovit in udoben javni prevoz. Podpirali investicije v nizkoogljične oblike javnega prometa, postopno preusmeritev tovornega prometa na železniško omrežje ter preusmeritev osebnega prometa na javno omrežje in kolesarjem prilagojene poti.
Veliko okoljsko škodo povzročajo tudi vedno večji pritiski na svetovne cene pridelkov, ki kmete silijo v škodljivo intenzivno kmetijstvo. Nujna je preusmeritev v energetsko in snovno ekstenzivno ekološko kmetijstvo. Zato se zavzemamo za sistemsko, znanstveno in finančno podporo ekološkemu kmetovanju z visoko vrednostjo proizvodnje kot strategijo za preživetje slovenskega kmetijstva.
Država je dolžna ščititi biotsko raznovrstnost in ekosisteme ter gospodarno upravljati z naravnimi viri. Aktivno mora varovati okolje in okrepiti ozaveščanje in izobraževanje o pomenu biotske raznovrstnosti in naravovarstvenih območij za zdrav in trajnostni razvoj posameznikov in skupnosti.
Reševanje okoljske krize je lahko uspešno le, če ga ne razumemo kot izolirano prizadevanje, temveč kot del globalnega upora proti izkoriščanju, zatiranju in sistemskemu nasilju. Socialistična misel je tista, ki je sposobna okoljsko, gospodarsko in družbeno krizo premagati s politikami, ki temeljijo na odgovornosti, pravičnosti in solidarnosti. Rešitev okoljske krize je možna samo v DEMOKRATIČNEM SOCIALIZMU!
