Potem ko je bilo po hitrem postopku, preden je javnost sploh utegnila reagirati, prodano osrednje slovensko letališče, se stopnjujejo pritiski za prodajo preostalih podjetij s seznama vlade Alenke Bratušek. Med drugim je prejšnji teden v Ljubljani potekal poslovni zajtrk z naslovom »Privatizacija – ali še imamo izbiro?« Zgovorno je, da srečanja ni organizirala kaka vsaj navidezno neodvisna in nepristranska institucija, ki bi povabila tako zagovornike kot nasprotnike privatizacije, temveč se je iskanju odgovora na vprašanje, ki ga je očitno razumela kot retorično, posvetila kar ameriška gospodarska zbornica AmCham, ki so ji interesi tukajšnjega prebivalstva kajpada zadnja skrb. V takem kontekstu je razumeti tudi zasedbo. Poleg predstavnikov mednarodnega kapitala, Alexandra Dibeliusa (Goldman Sachs) in Roba Irvinga (White & Case), so bili povabljeni še: predstavnika Runjak in Pirc iz Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki trenutno deluje kot institucionalizirana izpostava domačega kompradorstva, ter Mojmir Mrak, ki na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, pa tudi v medijih, skrbi za strokovno utemeljeno ideološko reprodukcijo neoliberalne dogmatike.
White & Case je sicer podjetje, ki uspešno rešuje naložbe svojih strank, zasebnih lastnikov grških državnih obveznic tako, da grški vladi svetuje privatizacijo in razprodajo vsega: od zgodovinskih spomenikov, muzejev in infrastrukture do plaž in otokov. Podjetje Goldman Sachs pa je po krizi leta 2008 ameriško državno pomoč v višini 10 milijard dolarjev med drugim izkoristilo za to, da je skoraj tisoč vodilnim izplačalo dodatke, višje od milijona dolarjev. Obenem je efektivno obdavčitev s seljenjem poslovalnic v davčne oaze znižalo iz 34 % leta 2007 na 1 % leta 2008, kar lahko štejemo za zgled uspešnega korporativnega upravljanja, kakršnega bi predstavnik Goldman Sachsa nedvomno svetoval tudi podjetjem s sedežem v Sloveniji.
Razumljivo je, da se udeleženci zajtrka niso kaj prida ukvarjali z načelnimi vidiki naslovnega vprašanja. Raje so se posvetili trenutno aktualni privatizaciji Telekoma, za katero je Irving ocenil, da bi lahko v ugodnih pogojih stekla v tednu ali dveh. Runjaka je ob tem zaskrbelo za potencialne vlagatelje, ki svoje milijarde usmerjajo v državo, kar je popolna demagogija predstavnika javne institucije. Vlagatelji namreč denar v državo usmerjajo izključno zato, da bi z nakupom že zdaj dobičkonosnega podjetja z minimalnim tveganjem in čim manjšimi vložki iztržili še več denarja. Država pa bi s prodajo deleža v Telekomu v najboljšem primeru dobila slabo milijardo evrov, torej manj, kot bo letos znašal samo znesek obresti na javni dolg, ki jih plačujemo prebivalke in prebivalci in tako rešujemo nasedle poslovne odločitve bank in zasebnih podjetij. Svoje mnenje je dodal še Aleksander Dibelius: “Mislim, da se je povsod po svetu izkazalo, da je privatizacija koristna, saj zagotovi, da politiki poskrbijo za svoje volivce, podjetniki pa za podjetja in delničarje.” Nedvomno je privatizacija s stališča kapitala koristna, saj poskrbi, da je sfera političnega, torej sfera, v kateri ima prebivalstvo vsaj formalno možnost nadzora in demokratičnega odločanja o skupnih zadevah, ločena od sfere zasebnega gospodarstva, v kateri vlada despotizem kapitala. S stališča prebivalcev pa je privatizacija, kot kažejo izkušnje, občutno manj koristna.
Nemški Telekom, podjetje v delni državni lasti, ki je najverjetnejši kupec slovenskega Telekoma, je bilo po nakupu črnogorskega in makedonskega Telekoma oglobljeno s skoraj 100 milijoni dolarjev zaradi lobiranja, podkupovanja in ostalih koruptivnih dejanj pri postopkih privatizacije. Črnogorski Telekom je po privatizaciji postal eno od najbolj dobičkonosnih podjetij v Črni Gori, kar je razveseljiva novica za nove lastnike in bi jo tudi sicer lahko razumeli kot dokaz superiornosti zasebnega upravljanja nad državnim, če le ne bi dobičkonosnosti povečali tako, da so delavcem znižali plače in ostale socialne ugodnosti. Zaradi tega je sindikat leta 2011 organiziral stavko, ki je trajala 47 dni. Od privatizacije do danes so v črnogorskem Telekomu odpustili polovico vseh zaposlenih.
Podobna je zgodba hrvaškega Telekoma, ki ga je nemški prevzel že leta 2001. Kljub temu, da je takratni predsednik uprave nemškega Telekoma Ron Sommer ob prevzemu zagotavljal, da odpuščanj ne bo ter da bodo v podjetje do leta 2004 vložili 700 milijonov evrov in odprli 300 novih delovnih mest, je od takrat do danes število zaposlenih padlo iz 11.500 na 5.500. Okoli 200 zaposlenih je zaradi nezakonitega odpuščanja leta 2005 sprožilo tožbo, le nekaj deset vztrajnih pa je dočakalo pozitivno razsodbo leta 2012. Novi lastniki in množična odpuščanja prav tako niso pripomogli ne k znižanju stroškov za končne uporabnike, ne k dvigu kvalitete storitev. Za več let so namreč zamrznili tako rekoč vsa vlaganja v posodobitev infrastrukture. Optična vlakna so začeli napeljevati šele leta 2008, zaradi česar je večina prebivalstva kljub visokim cenam storitev še danes vezana na zastarele bakrene vode. Odpuščanj pa še ni konec. Letos naj bi brez dela ostalo 300 ljudi, v naslednjih letih pa še 1000.
V ozadju argumentov za čimprejšnjo prodajo Telekoma lahko razberemo obrise ideala neoliberalne države, ki skrbi le še za discipliniranje in represijo nad prebivalstvom, medtem ko periferni politiki in njihovi pomagači volilce zamotijo s spektaklom parlamentarne demokracije. V ozadju pa nemoteno teče proces oplajanja kapitala za delničarje.
