Novica, da se ukinja financiranje učne pomoči, ki služi kot dodatna pomoč učencem z učnimi težavami, je bila le uvertura v nadaljnje reze v sredstva za izobraževanje. Znižujejo se sredstva financiranja projektov, programov srednjega šolstva, športnih dejavnosti, zmanjšuje se financiranje šole v naravi, omejuje vpis v poklicni in maturitetni tečaj ter stroški nacionalnega preverjanja znanja, čeprav učitelji že tako ali tako niso plačani za popravljanje teh preizkusov.
Upravičevanje vnovičnega zategovanja pasu spremlja vulgarna logika. Ministrica Setnikar Cankar je namreč dejala, da bi dodatno zadolževanje (ki naj bi bilo alternativa rezom) največ škode povzročilo “mladim – študentom, dijakom, učencem”. Seveda je jasno, da bodo največjo škodo mladim povzročili prav ti varčevalni ukrepi: znižali bodo kakovost javnega šolstva, onemogočili dostop do pomembnih izobraževalnih dejavnosti in povečali segregacijo med učenci iz revnih in bogatih družin.
Hkrati vlada in nekateri mediji poudarjajo, da so ti rezi posledica “popustom sindikatom” pri pogajanjih. Odgovornost za uničevalne reze se skuša prevaliti na sindikate , od učiteljev do vzgojiteljev in posledično vseh delovnih ljudi, posebej tistih iz javnega sektorja. Politične elite še vedno trdno prisegajo na logiko varčevalnih ukrepov, ki državo in družbo spreminjajo v skladu z interesi kapitala. Čeprav se je zategovanje pasu tudi v najhujši krizi izkazalo kot ekonomsko in socialno škodljivo (s tem se strinja tudi Mednarodni denarni sklad), tudi danes, ko rast BDP-ja v tretjem četrtletju znaša 3,2 % in je med najvišjimi v EU, Cerarjeva vlada nadaljuje z ostrimi rezi v javno porabo.
Če upoštevamo še nedavno odločitev ustavnega sodišča, ki zapoveduje 100 % javno financiranje zasebnega šolstva, lahko ugotovimo, da gre za širši proces vdora zasebnega interesa v javno šolstvo. Sredstva za javno šolstvo se drastično nižajo, na drugi strani pa država iz istega proračuna subvencionira zasebno šolstvo. Na visokošolskem področju zasebne institucije (pogosto ustanovljene s političnimi interesi) izvajajo iste programe, kot javne univerze, a slabše kakovosti, hkrati pa javnim institucijam odžirajo sredstva, ki jih vlade strogo zmanjšujejo. Interes gospodarstva pa vdira tudi v učne programe, kamor se – na primer z vpeljavo predmeta o podjetništvu – vceplja neoliberalno miselnost.
Zategovanju pasu javnemu šolstvu se je odločno uprla vsa strokovna javnost*, sindikati**, Dijaška skupnost Slovenije, Zveza prijateljev mladine ter starši. Opozarjajo na katastrofalne posledice varčevalnih ukrepov na učitelje in šolajoče ter nasploh na celotno družbo. Šolstvo je zadnjih dvajset let podvrženo neoliberalnim trendom privatizacije, komercializacije in podrejanja tržni logiki, ki se v šole uvaja pod pretvezo družbe znanja in plemenitenja človeškega kapitala. V Združeni levici ne branimo javnega šolstva nekritično, saj se zavzemamo demokratizacijo, ki bo zagotovila večjo vlogo pri odločanju s strani neposredno udeleženih v izobraževalni proces. Dostop do kvalitetnega javnega izobraževanja in intelektualnega razvoja vsakega posameznika razumemo kot univerzalno pravico in kot javno dobro. Zato bomo v Združeni levici naredili vse v naši moči za ohranitev in razvoj kakovostnega in vsem dosegljivega javnega šolskega sistema.
*Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije,
Slovensko društvo pedagogov,
Andragoško društvo Slovenije,
Oddelek za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani,
Oddelek za temeljni pedagoški študij Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani,
Oddelek za socialno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani,
Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani,
**Visokošolski sindikat Slovenije,
Neodvisni sindikat delavcev ljubljanske univerze,
Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije.
Ljubljana, 15.01.2015
Foto: Matej Povše/Siol
