Aalborg je četrto največje dansko mesto in leži nekaj sto kilometrov severozahodno od Kopenhagna. Mesto se je razvilo predvsem kot industrijsko središče, proizvodnja žita, cementa in žganih pijač še vedno ostajajo močne gospodarske panoge. Vseeno pa se prebivalstvo vedno bolj preusmerja v storitvene dejavnosti, pri tem pa ima s svojo raziskovalno dejavnostjo pomembno vlogo mestna univerza, ki je šteje okrog 17.000 študentov. V mestu z okrog 130.000 prebivalci ti predstavljajo lep delež celotne populacije. Ravno univerza je organizirala razpravo, na kateri smo sodelovali predstavniki levih političnih strank, poleg Iniciative za demokratični socializem še Michael Hunnicke v imenu Rdeče-zelenega zavezništva, leve danske leve parlamentarne stranke, položaj v Sirizi pa je predstavila Marina Prentoulis.
Sam sem v svoji predstavitvi sem skiciral politično-ekonomski razvoj v zadnjih dveh desetletjih, s posebnim poudarkom na specifiki slovenske tranzicije ter na aktualnem položaju, ko vlada poskuša prodati tisto, kar še niso odprodale prejšnje. Hkrati sem govoril o močni civilnodružbeni sceni, ki je bila živa in dejavna skozi vsa ta leta in del katere je nato sodeloval pri oblikovanju IDS in Združene levice.
Marina Prentoulis, tovarišica iz Sirize je povzela grško izkušnjo. Povedala je, da je leta 2010, ko je v Grčiji kriza zares nastopila, večina mislila, da ta na grško gospodarstvo ne bo imela resnih posledic, da je to enostavno premajhno. Vzporedno z vedno hujšimi posledicami varčevalnih ukrepov, ki jih je moralo prebivalstvo trpeti, pa je raslo tudi zavedanje, da so ti uničujoči in nepravični ter, da se jim je potrebno upreti. To pa ni bilo samo v domeni levih, naprednih strank in organizacij, temveč je v obliki izgube grške suverenosti in narodnega ponosa, na teh tematikah gradila in še naprej gradi, tudi radikalna desnica, denimo Zlata zarja. Vseeno pa je Sirizi od leta 2009 naprej podpora na volitvah vedno bolj rasla, dokler lani ni zmagala na volitvah in s stranko Anel oblikovala vlado.
Marina je izpostavila, da je eden večjih problemov, s katerimi se stranka srečuje, ta, da je bila sprva oblikovana kot koalicija strank, pred nastopom na volitvah pa je zaradi grške volilne zakonodaje morala imeti ustanovni kongres in postati enotna stranka. V bolj neformalni obliki pa različne struje oziroma frakcije še vedno obstajajo in delujejo kot avtonomni organizmi znotraj strankinega sveta. Od začetka najmočnejša struja so evrokomunisti, zaradi katerih Siriza tudi vedno znova izpričuje zaveznost projektu združene Evrope, četudi ima pri tem v mislih nekaj bistveno drugačnega od obstoječega sistema.. Ideje o izhodu iz EU in evrskega območja tako v sami stranki od nekdaj nimajo močne zaslombe. Leva platform, ki ji pripada tudi marksistični teoretik Statis Kouvelakis, razpolaga približno s tretjino glasov v strankinem centralnem komiteju. Problem samih struj je, da se tudi novi zainteresirani člani in članice v delovanje stranke lahko vključijo praktično samo preko teh blokov, za kandidiranje in predvsem izvolitev v strankin centralni komite pa je nujno potrebna podpora ene izmed njih. Takšno stanje tako predvsem reproducira obstoječa razmerja moči znotraj stranke, hkrati pa onemogoča temeljitejše spremembe.
Michael Hunnicke je član Enhedslisten – De Rød-Grønne, danske levičarske stranke, ki ima v parlamentu 12 poslank in poslancev izmed 179 mest, obetajo pa si še bistveno boljši rezultat na parlamentarnih volitvah, ki se bodo odvile enkrat do konca leta. Hunnicke je povedal, da so bili na začetku predvsem stranka, ki je opozarjala na probleme, danes pa že postajajo bolj proaktivni in oblikujejo več predlogov na področju trga delovne sile, proračunske politike in podobno. Ocenil je, da je vzpon zavezništva predvsem posledica slabe in nenačelne politike, ki so jo je v zadnijh letih vodili danski socialni demokrati in ki je razočarala njihove volilce. Na prihajajočih parlamentarnih volitvah bo gotovo močno zmagala desnica, za zavezništvo pa bo to priložnost, da vzpostavi močnejše odnose s sindikati in socialdemokracijo ter jih poskuša premakniti v smer bolj radikalnih politik.
Priznal je, da je vprašanje imigrantov na Danskem izrazito v rokah desnih političnih sil oziroma, da je glede tega vprašanja celoten politični prostor premaknjen v desno. Tudi odnos do EU je dokaj sovražno nastrojen, v Uniji številni Danci vidijo predvsem grožnjo njihovi politični suverenosti in ekonomskemu blagostanju. Vprašanje mednarodne solidarnosti oziroma, konkretno, solidarnosti med severnimi in južnimi državami Evrope, tako sploh ne pride na dnevni red. Tudi sam Hunnicke je zagovarjal nekakšno obliko naprednega nacionalizma, ki pa je med občinstvom vzbudilo precejšnje negodovanje, hkrati pa je sam poudaril, da to ni uradno stališče njegove stranke.
V nasprotju s tovrstnimi idejami se nas je večina strinjala, da borba v okviru nacionalnih držav sicer ostaja neizogibno izhodišče, a hkrati le nujni predpogoj za močno internacionalno sodelovanje. Le v takšni obliki bodo namreč lahko napredne socialstične politike vzpostavile učinkovito in dovolj močno alternative politiki in institucijam mednarodnega kapitala.
Poročilo je pripravil Anej Korsika,
koordinator delovne skupine za mednarodno sodelovanje IDS
